Pripravljeni na odklop?

Naredimo poskus. Štejte, kolikokrat boste med branjem tega članka pogledali na svoj telefon, tablico ali računalnik. Bo šlo brez tega? Se že uvrščate med odvisnike?

VIRTUALNI SVET JE za večino le eden ods vetov, v katerih živimo, se zaljubljamo in zabavamo. Ko pa začnejo internet, družbena omrežja ali videoigre prežemati vsakdan posameznika in s tem vplivati na otipljivi svet, je treba postati nadvse pozoren – nase in na druge. Vznemirljivi virtualni svet ima namreč podobno moč zasvojitve kot droge.

Dobrih 40 let od kolektivne zaskrbljenosti zaradi potencialne odvisnosti od televizije, ki se je kasneje izkazala za pretirano, se podobna zaskrbljenost ponovno krepi. Tokrat je razlog za skrb spet nova tehnologija, ki je zaradi dvosmernosti komunikacije, odzivnosti in prilagojenosti našim potrebam bistveno nevarnejša. Kar ponujajo tablice, telefoni in računalniki, je neprimerljivo s tistim, kar ponuja klasična televizija. Skoraj neskončni virtualni svetovi, v katere vstopamo prek interneta in videoiger, so preveč mamljivi, da ne bi imeli tudi svoje temne strani.

Razvada ali odvisnost?

Znamenja bližanja črni luknji zasvojenosti so jasna. Tjaša Antolič, magistrica psihologije in specializantka psihodinamske psihoterapije iz Centra Šteker, kjer se ukvarjajo s tovrstnimi odvisnostmi, pravi, da je med zasvojenostjo in prekomerno rabo, ki jo laiki pogosto napačno označimo za odvisnost, precejšnja razlika. »Prekomerni uporabnik še opravlja vsakodnevne obveznosti, a je njegov prosti čas večinoma posvečen internetu ali igram. Kljub temu se občasno odzove povabilu prijateljev in poskrbi za zadosten spanec.« Tak človek denimo nenehno pogleduje na telefon in je v stresu, ko tega ne more storiti. Veliko časa torej preživi na spletu, a se občasno še vedno udeleži skupnih aktivnosti in opravlja nujne naloge.

Že pri takšni rabi je čas za razmislek in pogovor s sabo ali bližnjim, ki se tako vede. Zagotovo pa je skrajni časza ukrepanje ob izgubi želje po druženju z ljudmi, ki so bili prej pomembni, in ko misel na splet in igre prežema vsakdan.

Marko (ime je spremenjeno in zaradi varstva zasebnosti znano le psihologinji, ki obravnava njegov primer) igra videoigre ves prosti čas. Je tipičen odvisnik: zanemarja vsakodnevne obveznosti, prenehal je igrati nogomet, ki ga je prej oboževal, in tudi ko ni »priklopljen«, razmišlja o svojih aktivnostih na spletu.

Za pravega odvisnika je tisto, kar mu je bilo nekoč pomembno, postalo nepomembno. Trčita dva popolnoma neskladna svetova. Zapadanje v odvisnost namreč povzroči odmik od resničnih odnosov in resničnega sveta, a v njem je še vedno treba živeti in preživeti. Upade storilnost, odnosi se krhajo, opuščajo se hobiji. Prehranjevanje in spanje sta le še nujno zlo; mnogi spijo le nekaj ur in se zbujajo sredi noči, da bi denimo igrali igre. »Poleg mladostnikov se na nas obračajo tudi zaskrbljeni svojci ljudi v srednjih letih. Igranje videoiger jih denimo tako posrka vase, da v času turnirjev igrajo tudi po 16 ur skupaj in več. Takrat družina, služba in drugi (razen soigralci) niso pomembni,« opisuje Antoličeva iz Centra Šteker.

Če odmislimo zdravstvene posledice takšne odvisnoti – slab vid, debelost zaradi neaktivnosti in bolečine zaradi nepravilne drže – je najbolj skrb zbujajoče dejstvo, da odvisnik doživlja pravo abstinenčno krizo. »Če posameznik zaradi prepovedi ali okoliščin nima dostopa do naprave, lahko doživi odtegnitvene simptome, ki so lahko telesni ali duševni. Ko denimo Marko ne igra igre, je pod velikim stresom ter je potrt in razdražen, kažejo pa se lahko tudi telesni simptomi, na primer tresenje in slabost. Pogosto se prepira s starši in je zelo razdražljiv, ko ponovno vstopi v virtualni svet, pa se počuti odlično,« pojasnjuje psihologinja Tjaša Antolič. Takšna odvisnost namreč aktivira podobne dele možganov, kot so aktivirani ob odvisnosti od prepovedanih drog.

Kdo postane odvisnik?

Odvisnost od videoiger je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) letos razglasila za duševno motnjo, medtem ko je odvisnost od interneta in družbenih omrežij še vedno v »sivem območju«. A podatki iz več raziskav nakazujejo, da bi lahko bilo po svetu od interneta in videoiger odvisnih že šest odstotkov ljudi. To je več odvisnikov, kot jih po podatkih WHO uživa prepovedane droge.

Tjaša Antolič je nekoliko previdnejša; ocenjuje, da sta med mladimi zasvojena dva odstotka, medtem ko je ranljivih uporabnikov spleta med 10 in 20 odstotki. Pojav zasvojenosti je namreč najpogosteje povezan z osebnostnimi značilnostmi. »Vsak posameznik lahko postane odvisen, so pa za razvoj zasvojenosti bolj dovzetni osamljeni in sramežljivi posamezniki z nizko samopodobo. Sočasno z odvisnostjo od interneta pa se pojavljajo še motnje koncentracije in pozornosti, avtistične motnje, anksioznost ali depresija,« dodaja.

Virtualni svet sicer odnose med ljudmi zbanalizira na raven všečkov, tekmovanja, praviloma brez obveznosti, globine in iskrenosti, a hkrati ponuja prikladno, predvsem pa varno skrivališče in zatočišče. To dovoljuje igranje idealiziranih vlog, ki si jih želimo, a jih v resničnosti ne znamo ali ne moremo doseči.

V iskanju potrditve, ki je posebno pomembna v času odraščanja in je nekateri v realnem življenju ne dobijo dovolj, je splet enostavno dostopno in na videz neškodljivo orodje. Resnica je daleč od tega, saj so predvsem mladi izjemno dojemljivi in je z njimi lažje manipulirati. Tako kot lahko 95 všečkov dvigne razpoloženje, ga lahko le nekaj mlačnih odzivov povsem pobije. Druženje v spletni skupnosti morda poveča občutek pripadnosti, a se lahko to prevesi v fanatično sledenje idejam, ki imajo lahko ekstremne in nepopravljive učinke – 130 ruskih mladostnikov je leta 2017 v izzivu Sinji kit storilo samomor.

Posebno nevarno za otroke in mladostnike

Zasvojenost odraslih sicer kaže skoraj povsem enak obraz kot zasvojenost otrok in mladih, a so posledice pri slednjih zaradi razvijajočih se možganov lahko veliko bolj škodljive.

Več neodvisnih študij je pokazalo, da odvisnost od interneta in igranja videoiger vodi v skrčenje sive možganovine v predelih, odgovornih za načrtovanje, organizacijo in samonadzor, ter v predelu, ki sodeluje pri vzbujanju empatije in sočutja do drugih. Zaradi učinkov na belo možganovino pa slabijo tudi povezave med različnimi možganskimi predeli.

»Ker se pri otrocih in mladostnikih možgani še razvijajo, se povezave v možganih vzpostavljajo povsem drugače, če so namesto knjig vajeni tablice,« pravi Antoličeva. »Branje namreč spodbuja razvoj abstraktnega mišljenja, dvodimenzionalni spletni svet, ki nič ne prepušča domišljiji, pa ne. Otrokovi možgani se navadijo na dražljaje, ki jih oddajajo te naprave. Ti so sicer lahko prijetni, a na intelektualno področje ne vplivajo pozitivno. Tako narašča potreba po še močnejših dražljajih pred ekranom in v siceršnjem življenju, sočasno pa se povečujeta napetost in nemir. V njihovih možganih se vzpostavijo drugačne povezave kot v možganih vrstnikov, ki se veliko prosto igrajo in družijo.«

Strokovnjaki priporočajo, da otroci do tretjega leta ne uporabljajo tablic in računalnikov, kasneje pa naj bo ta čas omejen na pol ure dnevno. V tem obdobju imajo starši največji vpliv, zato je njihov zgled bistven. S svojim zgledom kažejo merila zdrave rabe in skrbijo za duševno zdravje otrok. Raziskava Univerze v Michiganu je celo pokazala, da se od interneta odvisni starši z otroki ukvarjajo tako malo, da to vpliva na njihov razvoj in vedenje.

Ko otrok postaja najstnik, pa je poleg skrbne pozornosti ter spremljanja mladostnikovih navad in vedenja čas za izobraževanje o pravilni in varni rabi interneta. Pri tem lahko pomagajo številne organizacije, tudi spletna točka Safe.si, ter organizacije, kot je Center Šteker. Predvsem pa pri pripravi na zdravo rabo tehnologije ni smiselno lagati, saj bomo otrokovo in mladostnikovo zaupanje še potrebovali. Zato moramo odrasli otrokom (in seveda tudi sebi) priznati, da je tehnologija zabavna, a le tako dolgo, dokler znaš živeti tudi brez nje.

Ne, nisem zasvojen!

Zanikanje je ena glavnih značilnosti prave odvisnosti, zato odvisnost praviloma opazimo le pri drugih. Takrat ni čas za obsojanje. Tudi ni čas za prepovedi; te odvisnika spravijo še v večjo stisko. Takrat je čas za razumevanje in strokovno terapevtsko obravnavo. Ta se najprej dotakne vzrokov za odvisnost, kasneje pa tudi odpravljanja negativnih vzorcev vedenja.

K sreči se zasvojenost ne razvije tako hitro, da je z nekaj pozornosti in pravilnim pristopom ne bi mogli ustaviti že v kali. Tak razmislek je čudovita priložnost za uravnovešenje življenja, odstranjevanje balasta in posvečanje bistvu. Pri tem je verjetno najpomembneje, da sprejmemo, da nikoli ne bomo videli vseh objav na družbenem omrežju ali zaigrali vseh iger ter da neučakanim ne bomo nikoli dovolj hitro odgovorili na elektronsko sporočilo. Tako spoznamo, da lahko virtualni prijatelji počakajo, pravi pa ne vedno, ter da lahko srečo, ki jo ponuja virtualni svet, najdemo tudi drugje. Morda manj pompozno, morda manj filmsko, a precej bolj resnično. Kolikokrat ste torej odmaknili oči od članka?

ZNAMENJA ZASVOJENOSTI (pri odraslih in otrocih)

1. Nezmožnost uspešnega opravljanja vsakodnevnih obveznosti (šola, služba, družina).
2. Prenehanje ukvarjanja z dejavnostmi, ki so bile prej pomembne (hobiji).
3. Poslabšanje odnosov z bližnjimi zaradi umika v osamo.
4. Prekinitev stikov s prijatelji.
5. Vsakdan, prežet z mislijo na internet in videoigre.
6. Nihanje razpoloženja: razdražljivost ob umiku od naprave, zadovoljstvo ob uporabi.
7. Nespečnost, nemiren ali prekratek spanec.

NAČRT ZA ODKLOP

Ob zasvojenosti priporočamo strokovno obravnavo, ob prekomerni rabi pa vam lahko naslednja vodila pomagajo pri razmisleku o vaši rabi sodobne tehnologije.

1. Kaj vam je všeč in kaj ne? Katere aplikacije potrebujete in katerih ne? Katere ljudi radi spremljate, katerih ne? Katere igre so vam res všeč, katere ne?
2. Kaj sicer radi počnete? Zapišite pet aktivnosti in razmislite, zakaj tega ne počnete pogosteje. Če sta vzrok telefon ali računalnik, si postavite realne cilje, na primer enkrat na teden bom plaval, v ponedeljek bom bral knjigo, v petek grem s prijatelji na večerjo.
3. Kaj je za vas uspeh? Cilji, zastavljeni v točki 2, naj bodo realni. Namen je uspeh in ne poglabljanje slabih občutkov zaradi nezmožnosti sledenja ciljem.
4. Olajšajte si proces odklapljanja. Izklopite prejemanje obvestil. Na domačem zaslonu telefona ali računalnika naj bodo le nujna orodja in ne bližnjice do iger ali družbenih omrežij. Če radi uporabljate napravo v postelji, a bi radi namesto klikanja brali, naprave ne polnite v spalnici, ob posteljo pa si nastavite knjigo.
5. Spodbudite pogovor o pravilih. S prijatelji se pogovorite o primerni rabi elektronskih naprav. Se vam zdi O. K., da pri kosilu pogledujete na telefon? Kdaj se vam to zdi primerno in kdaj ne?
6. Opazujte se. Če vam občasno spremljanje družbenega omrežja ali igranje igre povzroča zadovoljstvo, nič narobe. Če vas to običajno razburi, morda nima smisla. Ugotovite, kaj vam ustreza, in nato naprave uporabljajte zavestno.
7. Ne bodite prestrogi do sebe. Cenite uspehe majhnih korakov: če novice na družbenem omrežju ali elektronsko pošto preverite le nekajkrat na uro in ne 30-krat in če za videoigro porabite eno uro in ne šest.

Z najstniki ni vedno lahko. A če poznate razloge za njhovo vedenje, bo morda življenje z najstnikom bistveno lažje. Kaj se dogaja z njimi v obdobju pubertete, preberite v članku.