November 2018 | Pogovor
Nik Škrlec, možganski mišičnjak
To, da velja za enega najobetavnejših igralcev – igra v ljubljanski Drami in Mini teatru ter je prejemnik Borštnikove nagrade – ga opiše le delno. S pomočjo tehnike pomnjenja »palača spomina« je postal prvak v pomnjenju decimalk števila pi. Zdrdral jih je kar 3141, za nameček pa je ustvaril še predstavo o tem z naslovom Naj gre vse v π.
KOT MLADENIČ SE JE URIL v pisanju z levo roko, da bi razvil poln potencial svojih možganov. Za motorično možgansko vadbo vozi kontracikel – kolo, pri katerem krmilo obrneš v eno smer, kolo pa zavije v drugo. Ta pronicljivi sogovornik svoj um uri v slogu Sherlocka Holmesa, a še vedno pozabi, kam je odložil ključe.
Ste genialni ali samo delavni?
NŠ: Zelo delaven sem, svoje šibkosti rad krepim. Vedno iščem in potrebujem nov izziv, se pa tako učim sprejemati tudi neuspehe. Naša kultura temelji na zmagi in na tem, da mora biti vse prav. A ne zavedamo se, da je neuspeh bistveno močnejše orodje za napredek kot zmaga.
Ampak gotovo ste radi dobri v stvareh, ki jih počnete. Od kod izvira vaša fascinacija z učenjem?
NŠ: Seveda sem rad dober, ampak v meni je od nekdaj želja po preizkušanju sebe. Moja obsesija je že v otroštvu postala analiza tega, kar deluje. Na ulici sem bil med mlajšimi, nogometa nisem znal igrati. Moral sem ugotoviti, kdo je najboljši in zakaj. Analiza uspešnih praks je še vedno bilka, ki se je oprimem. Zato se mi zdi pomembno, da se učečega s ponujanjem rešitev ne poleni, ampak se ga postavi pred izzive, ki jih mora rešiti sam.
Pomnjenje se zdi zelo tehničen proces, a je v resnici tudi ustvarjalen. Je potrebna bujna domišljija ali je dovolj trening?
NŠ: Oboje. Jaz sem šolski primer zagovornika treningov. Nimam bujne domišljije, jo pa hočem imeti in mi veliko pomeni. Spomin sloni na asociacijah in čutih, ki so najosnovnejši gradniki domišljije. Ko asociiramo, ustvarjamo. Gotovo pa trening spomina spodbuja ustvarjalno mišljenje in obratno; če imam domišljijo, mi gredo asociacije, če asociiram, razvijam svojo domišljijo.
Torej lahko spomin urimo vsi?
NŠ: Seveda. Spomin urimo vsakič, ko si nekaj zapomnimo. Uporabljamo vrsto intuitivnih tehnik pomnjenja, ki se jih ne zavedamo. Ko si želimo nekaj zapomniti, najdemo način. Tudi ko se nečesa želimo spomniti, izboljšujemo svoj spomin. Če poti do spomina ne najdemo, je treba le vztrajati in najti pravo povezavo, ki prikliče ta spomin. Večkrat ko to storimo, hitrejši bo proces.
Vi ste si tisoče decimalk števila pi zapomnili tako, da ste v mislih hodili skozi prostore v Ljubljani, z vsakim prostorom pa ste nato povezali nekaj številk.
NŠ: Palača spomina izkorišča dejstvo, da prostorov praviloma ne pozabimo. Miselni sprehod po prostorih tako pomeni strukturo, na katero nalagamo vsebino, ki si jo želimo zapomniti. Toda abstraktne številke si običajno lahko zapomnimo le, če jih povežemo z nečim konkretnim. Pretvarjamo jih v domišljijske podobe, ki jih potem umeščamo v prostore miselnega sprehoda. Gradnja »palače« lahko gre v nedogled.
Torej je za pomnjenje bistveno doživljanje sveta skozi čute?
NŠ: Čuti so neskončen vir asociacij in imajo ključ do čustev. Če uporabimo oboje, je dober spomin le vprašanje treninga. Ko sem se učil decimalk, sem bil v prostorih, ki sem jih obiskoval v mislih, vedno pozoren na to, kaj vidim, slišim, čutim, voham, okušam, tipam.
Predispozicije, pravite, imamo vsi, samo trening je potreben. Tako kot z mišičnim je verjetno tudi z možganskim treningom.
NŠ: Pomnjenje je lahko šport. Treningi so zabavni, poraba energije velika, lahko treniraš različne discipline, s trenerjem ali sam. Kot mišico je treba tudi spomin vzdrževati. Z obnavljanjem ga utrjujemo, in ko ga utrdimo večkrat, postane zelo trden. Devetdeset odstotkov naučenih decimalk števila pi bi denimo lahko obnovil takoj! Se pa pri telovadbi lahko poškodujemo, medtem ko je pri spominu koristno vse. Z vsakim spominskim izzivom utrjujemo svoje sposobnosti pomnjenja, in to na vseh področjih.
Ali tako oblikujemo tudi to, kar smo?
NŠ: Spomin je neznansko širok svet in je gotovo eden od gradnikov osebnosti. Naši življenjski spomini tvorijo to, kar mislimo, da smo. Povsem mogoče pa je tudi, da to, kar smo, tvori naše spomine. Dva človeka bosta doživela enak dogodek, a si ga bosta zapomnila različno. Življenjski spomin je popolnoma nenatančen, ker se spremeni z vsakim priklicem!
Je zaradi tega spomin lahko kdaj tudi nevaren?
NŠ: Bolj je lahko tragičen v epizodnem smislu. Ko nekdo o sebi misli najslabše, bo tudi vse dogodke hranil na tak način in bo z vsakim priklicem tragiko samo še poglabljal. Če se tega zavemo, lahko kaj spremenimo.
Pri telovadbi ni vsak gib dober, pri spominu pa je koristno vse. Z vsakim spominskim izzivom utrjujemo sposobnost pomnjenja.
Spomin je torej precej kompleksnejši, kot so mišice. Je zato mogoče, da si zapomnite 3141 decimalk pija, pozabite pa, kam ste odložili ključe?
NŠ: Ključ je v pozornosti; ta je največji pogoj za spomin. Če ključe pogledam, ko jih odlagam, in jih povežem s prostorom, jih ne bom založil. Velikokrat rečemo, da si ne zapomnimo obrazov in imen. Ampak ali v tistem trenutku sploh poslušamo in si vzamemo čas, da bi asociacijo na ime ozavestili? Mora nam biti mar, da si lahko zapomnimo. Če nam je vseeno, tudi trening ne pomaga.
Je zato morda golo pomnjenje, ki ga očitajo našemu šolskemu sistemu, tudi potrebno?
NŠ: Zame je bilo v šoli golo pomnjenje izziv. V snovi, ki sem si jo želel zapomniti, sem običajno poiskal nekaj, kar je vzbudilo moje zanimanje. Že zaradi tega se mi zdi učenje stvari, ki se zdijo nepomembne in vendar tvorijo osnove različnih ved, bistveno. Poleg tega menim, da se resnična ustvarjalnost zgodi, ko v nas trčijo svetovi, ki so se nam zdeli nepovezani, nezdružljivi, ter vznikne iz našega znanja. Kar nas zanima, si zapomnimo. Zato je morda najpomembnejša naloga učenca negovanje lastnega interesa.
Bi učenje moralo biti bolj zabavno?
NŠ: Večna zabava je iluzija! Vse ne more biti vedno zabavno. Zato se mi zdi zelo pomembno, da živim tudi v dolgčasu, žalosti, frustraciji in samoti. V praznini vedno odkrijem nekaj, kar me pritegne. Pot do tja je velikokrat stresna, recimo učenje nečesa novega. Ampak večkrat ko se prisilim v takšno situacijo, lažje mi je. Neradi se počutimo nevedne, ampak to je prvi pogoj, da se nekaj naučimo.
