Pazi nase
November 2018

November 2018 | Generacije

Najstnica o najstništvu

Ali najstniki res mislijo samo nase in na prijatelje? Kje lahko v času najstništva svoje mesto najdejo starši? O tem razmišlja 17-letna pisateljica Iza Kranjc, avtorica več mladinskih pripovedi. Tako kot njeni vrstniki se spopada z izzivi, ki jih njej in njeni družini prinaša najstništvo.

Piše: Iza Kranjc

SPRVA NISEM VEDELA, kako bi se lotila pisanja. Ta članek bodo prebrali tudi moji starši, jaz pa se nočem posloviti od dovoljenja za večerne izhode. Poleg tega sem kot najstnica nepremišljena in zato navodil za pisanje na začetku sploh nisem prebrala.

Kasneje sem ugotovila, da bo pisanje o tako osebni tematiki precej zahtevnejše, kot sem mislila. A vendar se mi ta vprašanja zdijo tehtna, saj so starši kljub vsemu pomembni spremljevalci na moji poti do samostojnosti. V vsaki družini se pojavljajo izzivi in ovire, ki jih je treba premagati, zato se mi zdi komunikacija s starši bistvena. Čeprav mi pri določenih stvareh ne morejo neposredno pomagati, vseeno skoraj vedno izkažejo zaupanje in podporo pri mojih odločitvah. Olajšana sem, ko lahko (skoraj vse) svoje zagate zaupam svojim staršem. Manj skrivnosti imam, mirnejša sem doma. Zato se odločam, ali povedati resnico ali sploh ne povedati.

Moji prijatelji in seveda tudi jaz doživljamo trenutke, ko si želimo, da se nam s starši sploh ne bi bilo treba pogovarjati. Tišina včasih tudi meni prinese olajšanje in ni nujno, da za tem tiči kak globlji vzrok. Včasih pač dan raje preživim sama v sobi kot ob družinskih druženjih. Tam sem obremenjena s tem, da moram, tudi če se ne počutim tako, biti živahna in vesela, da ne pokvarim veselega vzdušja ostalih.

Zdi se mi, da se starše trudim razumeti. Če ne drugega, se trudim zato, da se manj razjezim, ko mi kaj ni dovoljeno. Redko deluje. Doseči, da oni razumejo mene, je še težje. Večinoma me ne, a vseeno cenim, ker želijo razumeti in sprejeti moje odločitve. Ko pa hočejo le to, da bi obveljala njihova, ker je tako bilo v njihovi mladosti … no, s tem se veliko težje sprijaznim.

O »krivicah«, ki nam jih povzročajo starši, najlažje razpravljam (in se ob njih tudi smejim) s prijatelji. Večinoma se pritožujemo, čeprav vemo, da brez njih ne bi šlo. A zadoščenje ostane.

Čeprav tudi prijatelji ne razumejo vsega, mi dajejo podporo in razumevanje, kakršnih mi starši ne morejo zagotoviti. Naši starši so različni in z njimi se lahko pogovarjamo o različnih rečeh, najpogosteje pa ne o vseh. Nekateri se pogovarjajo le o šolskih in tekočih zadevah, drugi pa prav o teh ne, ker imajo starši previsoka pričakovanja.

Ob omembah spolnosti in alkohola so reakcije staršev precej pestre. Eni »zmrznejo«, drugi dajejo nadležne moralizatorske napotke za odraslo življenje, tretji pa se poskusijo pogovoru o intimnosti izogniti z norčevanjem. In iskreno: to sploh ni smešno! Ker o resnih temah potrebujemo resen pogovor in ne poglabljanja zadrege. Nekateri pa se s starši bolj sproščeno pogovarjajo o težjih in globljih temah kot o šoli, saj imajo starši do njih previsoka pričakovanja.

Ko pride do osebnih stisk in vprašanj o duševnem zdravju, se težko pogovorimo ne le s starši, ampak tudi s prijatelji. Svojih misli in občutkov pogosto ne znamo ubesediti. Poleg tega nam je o temah, o katerih ima družba nasprotujoča si mnenja (istospolna usmerjenost in zasvojenost), neprijetno govoriti. Nihče si ne želi zavrnitve, nesprejemanja.

Na področjih, ki so pomembna tudi staršem, se zelo trudim. Ne meni ne mojim prijateljem ne uspe vedno. Takrat je zadnja stvar, ki jo potrebujemo, da nas primerjajo z drugimi ljudmi, na primer z bratom ali sestro. Da nam pod nos mečejo uspehe drugih, nas zagotovo ne spodbuja k napredku. Kvečjemu se razvije nezdrava tekmovalnost in občutek, da nismo nikoli dovolj dobri. Lovimo standarde, ki so jih za nas postavili drugi, ki so nadarjeni na drugačen način, kot smo mi sami. Ne vem, ali starši to počnejo namerno ali ne. Vem pa, da mi ni všeč in da nisem edina.

Starši so bistven del mojega življenja, ampak odgovornost zanj moram prevzeti tudi sama! Želim si, da bi mi dali več svobode in več možnosti odločanja zase, čeprav dovoliti, da naredim, kar hočem, vsaj zame ni najboljša rešitev. Dajo mi sicer vedeti, da je meni ljubša pot na voljo, hkrati pa tudi, da z njo morda ne bodo zadovoljni. Razumem, da včasih nimajo tehtnega razloga za prepoved, a jih moram vseeno ubogati, ker so »tako rekli«. Bolj ko razmišljam, bolj mi je jasno: manj ko se starši vpletajo v moje življenje, bolj pomembni postajajo. Ko se oddaljujem od doma, gradim temelje svojega življenje. A tega sama ne morem storiti, to moram storiti skupaj s starši. Moji starši so v svoji nepopolnosti zame popolni. Brez njih ne bi bila, kar sem, brez njih bi bilo moje življenje povsem osiromašeno. Pa vendar si želim, da bi bili vanj v nekaterih pogledih manj vključeni in bi manj poskušali vplivati na moje odločitve. To vpliva na moje razpoloženje, od tega pa je odvisno tudi vzdušje v družini. Če sem zamorjena, se to takoj pozna in vse skrbi, kaj bo z mano. Ko sem najglasnejša in govorim ure in ure, pa tudi nihče ni zadovoljen. A če teh motečih faktorjev ni, so vsi zaskrbljeni, da je z mano kaj narobe. Brez skrbi, sem popolnoma v redu.

Zakaj so najstniki, kakršni so, in kako jih lažje razumeti? Morda vam pomaga ta članek.

Seznam vseh člankov

Preberite tudi

Nazaj PREJŠNJI NASLEDNJI Naprej