5 izbranih

Kratke novice in zanimivosti s področij medčloveških odnosov in odnosov v našem telesu.

Kuhinjske krpe in brisače – vir bolezni?

Niti ne, lahko pa tudi. Ameriško združenje za mikrobiologijo je predstavilo rezultate zanimive raziskave čistoče kuhinjskih krp. Ta je pokazala, da je polovica testiranih krp sicer polna bakterij, ki se zadržujejo na naši koži in v prebavilih, da pa te k sreči ne povzročajo zdravstvenih težav. Vendarle pa opozarjajo, da so bolj umazane krpe, ki jih uporablja več ljudi (posebno, če so med njimi otroci), in krpe za različne namene (za brisanje po- sode, pulta in rok). Zato priporočajo, da kuhinjske krpe menjate vsaj vsak drugi dan oziroma vsakič, ko z njimi brišete površine, na katerih ste denimo rezali meso. Podobna priporočila je za kopalniške brisače izdal ameriški Inštitut za čistočo. Te je ko- ristno zamenjati po tretji do peti uporabi, saj je njihova vlažnost idealna za razmnoževanje mikroorganizmov, ki jih s telesa ne moremo nikoli povsem odstraniti. Ti lahko povzročijo precej težav predvsem, če skupno brisačo uporablja oseba, ki je bolna ali ima denimo glivično obolenje kože.

(shutterstock)

Sanjska amnezija

V povprečju prespimo tretjino življenja, veliko tega časa pa tudi sanjamo. Praviloma se sanj ne spomnimo, a tudi če se ob prebujanju čudimo nad bogastvom sanjskega sveta, obstaja velika verjetnost, da bomo sanje v nekaj minutah budnosti po- zabili. Znanstveniki so že pred leti v reviji Neuron zapisali, da je eden zadnjih predelov v možganih, ki »zaspi«, hipokampus. (V resnici se ne izklopi popolnoma, saj pošilja informacije v mož- ganski reženj, le sprejema jih ne.) Zdaj pa utemeljeno s podatki predvidevajo, da se prav hipokampus tudi zadnji »zbudi«. Ker ob prebujanju praviloma razmišljamo o drugih stvareh, zlahka zamudimo priložnost, da bi slike iz sanj utrdili v dolgoročnem spominu. Eden od možnih razlogov za pozabljivost bi lahko bila tudi nepomembnost sanj, kot pravijo pri ameriški univerzi Tufts. Podobno kot si nepomembnih informacij praviloma ne zapomnimo in jih možgani odložijo na smetišče spominskih drobcev, bi lahko bilo tudi s sanjami, ki so pogosto nepovezan skupek informacij. Vendarle pa lahko trenirate tudi svoj sanjski spomin. Lahko se navadite, da ob prebujanju zgodbo svojih sanj ponavljate tako dolgo, da se vam vtisne v spomin, ali pa jo nemudoma zapišete v zvezek.

Gube izkazujejo avtentičnost

Vse od Darwinovih časov so se znanstveniki spraševali, ali obstaja jezik obraznih izrazov, ki ga možgani povsem nezavedno razumejo in razvozlajo. Strokovnjaki z ameriške univerze Western so zdaj z vrsto analiz spoznali, da se ljud- je, ki se jim ob smehu, zaskrbljenosti in bolečini okoli oči pojavijo gubice, opazovalcu zdijo iskrenejši. Posamezni- kom so pokazali dve sliki istega človeka – na eni je izražal čustva brez gubanja kože okoli oči, na drugi pa z guba- njem. Posamezniki so nato morali oceniti, kako intenzivna in iskrena se jim zdita izraza na slikah. Izkazalo se je, da se nam z obrazno mimiko izražena čustva zdijo globlja in iskrenejša, če jih spremlja nekaj gubic okoli oči. To zavedanje je še posebno pomembno v medsebojnih odnosih. Vtis, ki si ga ustvarimo o človeku in njegovih čustvih, je bistven; to še posebno velja za prvi vtis. Na ameriški univerzi Cornell so namreč dokazali, da je ta eden najbolj vztrajnih. Prvega vtisa zlepa nismo pripravljeni pozabiti, tudi če si vzamemo čas za spoznavanje človeka.

Nismo vsi enako topli

Poznate koga, ki se pri telesni temperaturi 36,9 stopinje Celzija počuti povsem povoženega, ali morda koga, ki se šele pri 38 stopinjah Celzija začne spraševati, ali bo zbolel? Povišana telesna temperatura je eden najpomembnejših obrambnih mehanizmov telesa. Toda meja 37 stopinj Celzija, ki jo kot ločnico med normalno in povišano temperaturo pozna- mo vsi, ni vselej in za vsakogar tudi meja med zdravjem in boleznijo. Gre le za povprečno temperaturo, ki jo je nemški zdravnik Wunderlich v 19. stoletju izmeril 250.000 ljudem. Čeprav je v opombe takrat zapisal, da normalna temperatura posameznikov niha vse od 36,2 do 37,5 stopinje Celzija, je številka 37 ostala v veljavi. Znano je, da imajo ženske in otroci nekoliko višjo temperaturo od moških, s starostjo pa povprečna telesna temperatura upada pri obeh spolih. Najbolj pa temperatura niha skozi dan: najnižja je zgodaj zjutraj, najvišja pa v zgodnjem večeru ali po inten- zivni vadbi. Podobno kot vedno znova spoznavate meje svojega telesa, njegove cikle in odzive, tako je koristno poznati tudi svojo osebno telesno temperaturo. Določite nekaj obdobij v dnevu, na primer zjutraj, opoldne in zvečer. Nekaj dni zapored ob istem času in z istim termometrom me- rite svojo telesno temperaturo ter na koncu izračunajte svoje povprečje. Naslednjič, ko bo vaša temperatura povišana, tako ne bo več dvoma. A čeprav so številske meje koristna informacija, vendarle ne dvomite o svojih občutkih. Tudi če vročine nimate, pestijo pa vas bolečine in tresavica, je zelo verjetno, da vse ni, kot bi moralo biti.

Da vam ne bo spodrsnilo …

Včasih so mislili, da na ledu drsi zato, ker s trenjem in svojo težo (ali težo avtomobila) ustvarjamo pritisk, ki na stiku poviša temperaturo in stali zgornji sloj ledu. Tako naj bi nam drselo zaradi tankega sloja vode na ledu. Zdaj so fiziki z nemškega inštituta Maxa Plancka doka- zali, da vzrok ni sloj vode, ampak njene molekule. Na površju ledu sta dve vrsti molekul vode: nepremične, ki so povezane s tremi drugimi molekulami vode, in premične, ki se premikajo, saj so povezane le z dvema drugima molekulama vode. Pri naraščanju temperature se število teh slabše povezanih vodnih molekul poveča. Trenje je tako manjše, oprijem s podlago pa se poslabša, zato nam na ledu zdrsne. Ugotovili so, da je najmanj težav s spolzkostjo na ledu pri ekstremno nizkih temperaturah, največ pa pri temperaturi sedem stopinj Celzija pod ničlo. To je torej idealna temperatura drsališča za hitrostne drsalce, za pešce pa naj takrat velja najvišja stopnja previdnosti.