Maj 2023 | POGOVOR
Tudi nogometašice skrbno pazijo nase
Že kot majhna deklica je Lara Prašnikar z očetom Bojanom, nogometnim trenerjem in selektorjem, opazovala ženske, ki so igrale nogomet. In ta šport jo je očaral. Tako je postala prva mladenka, ki je obiskovala do takrat izključno fantovski nogometni razred gimnazije Šiška. Danes poklicno igra nogomet v klubu Eintracht v Frankfurtu in s ponosom zastopa Slovenijo v ženski nogometni reprezentanci. Z osredotočeno in odločno nogometašico smo govorili o življenju in izzivih poklicne športnice.
Profesionalni šport je lahko tudi v smislu pritiskov na telo in obremenitev precej krut. Številni strokovnjaki pravijo, da ni dobro, da se otroci prehitro specializirajo za en šport. Kako je bilo pri vas?
Kljub temu da je moja družina nogometaška (nogometaša sta oče in brat, op. a.), me nikoli nihče ni silil v nogomet. Poskusila sem številne druge športe, denimo rokomet in atletiko, igrala sem klavir … Do srednje šole se nisem osredotočila na nogomet, živela sem v zdravem športnem okolju. Ampak potem je bila ljubezen do nogometa prevelika. V srednji šoli so nato kolegi začeli postajati vidno močnejši, hitrejši in agilnejši. Čeprav sem trenirala z njimi, jim fizično nisem mogla slediti. Tehnično da, fizično pa ne. Ampak tudi to prerasteš in najdeš svoj način.
Kako se ženske v nogometu sicer razlikujete od moških?
Zagotovo ne po resnosti, nič manj resne nismo kot moški. Sicer pa je razlik veliko. Vsi smo enako polno zaposleni, a me same skrbimo za vse, le treninge nam načrtujejo. Moškim pa klub kuha, pere … Me si, ko imamo tekmo, same naredimo plan počitka, primernih obrokov in podobno. V denarju verjetno nikoli ne bomo blizu, ampak za enake pogoje dela se bom pa vedno borila. Takšne razlike pač niso smiselne in prav je, da se borimo za enakopravnost. Sicer pa se kot med moškimi tudi med nami pojavljajo razlike in tekmovalnost v isti ekipi. Samo 11 nas lahko igra in vsaka se mora dokazati ali za kanček odstopati, da jo trener opazi. Včasih se kar več igralk bori za eno mesto in to ni lahko. Moraš pa biti na to pripravljen in to sprejeti kot izziv in ne kot poraz.
Kako pa se je spreminjal vaš pogled na šport in na sebe?
Sprva je bila vse le igra, potem pa te življenje marsikaj nauči. Kariera ima velik vpliv na življenje, je pa hkrati tudi zelo pomembno, kako se sprejemaš in kaj vlagaš v svoje življenje in delo. Tudi pri nogometu ni vse samo trening, veliko pozornosti je treba nameniti prehrani, regeneraciji, vedenju in odnosu do sebe. Mi je pa oče že kmalu privzgojil dobre navade, disciplino do sebe in dela. Kot deklici mi je šlo to na živce, zdaj pa sem mu hvaležna.
Kaj športne vrednote pomenijo za življenje?
Ogromno! Pomembno se mi zdi, da dam sebe na prvo mesto, da skrbim za dobro počutje. Se pa s pomočjo športa, katerega sestavni del so razočaranja in izgube, lažje spopadeš tudi z življenjskimi izzivi.
Verjetno pa šport tudi kaj vzame …
Seveda, vsaj pri ženskah nogometašicah. Če se hočeš z nogometom ukvarjati poklicno, trenutno ni druge možnosti kot iti iz Slovenije. A tudi v tujini so zaslužki žensk še vedno toliko nižji od moških, da ženska nogometašica ne more preživljati celotne družine, kot jo lahko nogometaš. Številne se zato odločijo ostati doma, saj ločenost od domačega okolja ni lahka stvar.
Tudi vi ste se morali znajti v svetu, v katerem ste orali ledino, pa tudi zelo mladi ste odšli v Nemčijo igrat nogomet.
Večina ima idealizirano podobo poklicnega športnika – da samo igra nogomet in nima nobene skrbi ali težave. A vsak kdaj zapade v slabše stanje. Zadnjega pol leta sem se znašla v čudnem obdobju, bila sem bolj zadržana, nisem bila prava. Zdaj me je iz tega stanja potegnilo druženje. Ampak ko sem prišla v Nemčijo, je bilo veliko še težjih reči. Nisem znala jezika, na daljavo sem zaključevala gimnazijo, imela sem bistveno intenzivnejše treninge kot v Sloveniji … Zelo težko pa je bilo tudi obdobje koronavirusnih omejitev, ko tujke nismo mogle v svojo domovino. Trenirale smo sicer v svojih stanovanjih v Nemčiji, ampak to ni isto. Meni pa se je potem še zgodila poškodba in sem še takrat, ko bi lahko igrala, sedela na tribuni. V takih trenutkih se res počutiš sam. Na srečo sem jaz imela družino, ki me je bodrila, četudi iz Slovenije.
Seveda, duševno zdravje med športniki ne bi smela biti tabu tema, kajne? Šport ni zdravilo za vse in duševne stiske se prikradejo tudi med vas …
Ja, absolutno. Na srečo imamo v klubu športno psihologinjo, ki jo tudi redno obiskujem. Glava je eden najbolj pomembnih delov telesa pri športniku in tudi sicer. Včasih se celo vprašam, kako sem lahko prej igrala brez te pomoči. Seveda je koristna takšna podpora vsak dan, posebno koristna pa je, ko nisi prepričan vase, pa tudi takrat, ko ti gre dobro. Pomembno je, da uspehi niso samoumevni, in da veš, zakaj ti gre dobro.
Sploh ženske smo bolj ogrožene na duševnem področju, tudi zato, ker nase rade prevzemamo preveč bremen.
Ja, včasih smo res takšne. Zato je zelo pomembno, da imaš nekoga, tudi v ekipi, ki se mu lahko zaupaš, ki te vsaj posluša, tudi če ne zna dati nasveta.
Kaj moške igralce najpogosteje preseneti pri vas?
Pogosto se začudijo, da imamo poleg nogometa tudi druge interese, večina mojih soigralk denimo študira. Preseneti pa jih tudi, da kljub mladosti nismo žurerke in veliko pozornosti posvečamo spanju, regeneraciji.
Kako pa še pazite nase?
Rada grem v naravo pa tudi berem veliko. S knjigami se res odklopim in to je koristna veščina. Tudi na igrišču je pomembno, da odklopiš pritiske. Če sem sproščena, uživam in sem ustvarjalna pri igri, če sem zakrčena, pa preveč razmišljam. Zelo pomembno se mi tudi zdi, da hodim spat ob približno isti uri in se tudi ob približno isti uri zbudim. Ponočujem praviloma ne, pa tudi zbujam se zgodaj.
Kako pomembno se vam zdi, da ste poleg nogometašice tudi Lara, ki ima še druge vloge? Kakšnih vlog si želite v prihodnosti?
V resnici sebe identificiram predvsem skozi nogomet. Morda zato, ker to delam že vse življenje, mogoče sem rojena za to, ne vem. A med pavzo, ko ni sezone, nogomet tudi brez težav pustim za sabo, se sprostim, grem na morje, potujem, spoznavam nova mesta … Bi pa rada to svoje znanje enkrat vseeno prenesla naprej. Predvsem si želim, da bi se ženski nogomet po statusu približal ženskemu rokometu ali košarki. Vem, da je to mogoče! Seveda so ovire, ampak smo na poti, da tudi pri nas ženski nogomet povzdignemo in se družba otrese miselnosti, da ženska ne sodi na nogometno igrišče. Morda igramo drugačen nogomet kot moški, ampak tudi naš nogomet je izjemno zanimiv. Veliko ljudi po prvem ogledu ženske nogometne tekme spremeni svoje negativno mnenje. Tudi v slovenski ženski nogometni reprezentanci znamo odlično igrati, imamo ekipni duh, mlade, obetajoče igralke ter željo in strast igrati za Slovenijo.
