Junij 2020 | Pogovor
Alenka Rebula: O odnosih med nami
Lahko jo označimo s številnimi zvenečimi nazivi: filozofinja, psihologinja, učiteljica, pesnica, pisateljica, pionirka pri obravnavi otrok in samoučenju. Vse to je res, a največ, kar je Alenka Rebula, je Človek. Razmišljujoč, temeljit, preudaren in iskren, ki ima, tako se zdi, za vsako vprašanje tudi odgovor ali pa vsaj idejo za smer, v kateri ga je smiselno iskati. Kako torej preživeti z otrokom in s pubertetnikom, kako s samim sabo in z drugimi? In ne le, kako preživeti, ampak kako živeti! Vse skozi bogate besede in sočne, a povsem razumljive in življenjske primerjave.
Zakaj vas otrok kot bitje tako prevzema?
AR: Ker je najbolj pristna podoba človeka. Govori resnico, nima skritih načrtov, ni preračunljiv. Otroci so umetniki za ZDAJ. Sedanjost vidijo takšno, kot je, brez iluzij in grenkobe za nazaj. Na vsak trenutek gledajo sveže, kot da ga doživljajo prvič. Ćudovito je biti sposoben česa takega. Hkrati pa otroci znajo prebrati odraslega takoj razumejo, kdo je. Niso še obremenjeni z racionalnostjo niti z družbeno privzgojenimi kalupi.
Lahko sploh kaj naredimo, da bi otroci ostali čim bolj neukalupljeni?
AR: Da, če tudi starši niso ukalupljeni. Otrok verjame le to, kar njegovi najbližji živijo. Će se starš boji biti drugačen, se bodo bali tudi otroci.
Kako pa ste se vi, ki imate izjemen uvid v otroško doživljanje, spoprijemali s starševstvom?
AR: Na svoje otroke takrat nisem znala gledati tako. Nekatere njihove potrebe sem znala razumeti, nisem pa veliko vedela o tem, kaj pomeni prisluhiti zares.
In kaj pomeni prisluhniti zares?
AR: Tega se še vedno učim. Ko prisluhneš zares, odmisliš svoja prepričanja, načrte, lastne potrebe, drugi pa zaživi, kakršen je, in s tistim, kar potrebuje. Na neki način izključiš racionalni del in vključiš vsa svoja čutila. Kajti da lahko človek začuti inspozna sebe, se mora videti v drugem! Brez odnosa tudi umremo.
Se vzorci odnosov prenašajo iz generacije v generacijo? In kako se veriga slabih vzorcev pretrga?
AR: O, da, prenaša se celo rodovna izkušnja za nekaj generacij nazaj. Prek družine se prenaša predvsem tisto, česar se ne zavedamo. Dokler se tega ne zavemo in ne ukrepamo, se v življenju kar naprej zatika. To lahko prekine le tisti, ki se zaveda vzorca in se zavestno odloči za spremembo. Vsaka razmišljujoča generacija lahko naredi korak ven iz vzorcev. Za nazaj morda ne moreš nič, za naprej pa lahko. Jaz sem ugotovila, v kaj so bili ujeti moji starši, in zdaj zaradi tega znam bolje. Mojim otrokom zato skozi isti proces ni treba, ker so izvedeli že od mene. Veliko se da rešiti, nekaj le popraviti, nečesa pa nikoli zares. Ćesar ne moreš popraviti, je najbolje objeti in iti dalje v hvaležnosti za vse, kar pa zmoremo. In se vprašati, kako se tvoje življenje sklada s tem, kar bi rad živel. Sem to jaz, si tako predstavljam svoje življenje? Imam kaj, kar me navdušuje, globoko razveseli? Ali življenje čutim kot svoje? Će da, potem pomeni, da si zunaj vzorcev. In obratno.
In kaj se zgodi, če je obratno?
AR: Praviloma bolezen. Ćustva in telo so neločljivo povezana. Će telo in svoja občutja zatajuješ na vsakem koraku, ti varovalni sistem telesa ne more pomagati. Ampak biti stalno srečen in zadovoljen seveda ni realno. Iskanje večne sreče lahko človeka ubije, saj s tem zanikaš življenje, v katerem je prisotno vse – široka paleta slabega in dobrega. Zato ne gre bežati od ničesar v življenju.
Je ključ zadovoljstva, da živiš za zdaj? Polovico življenja naj bi z mislimi preživeli v preteklosti in prihodnosti.
AR: Ljudje smo zelo tridimenzionalni, zato se ne moremo gibati drugače kot nazaj, tu in naprej. Za vsako raven pa je potreben čas. Će daš vsako stvar na svoje mesto, je lažje – so trenutki, ko se ukvarjam s pretekostjo, so trenutki, ko sem tukaj in zdaj, in so trenutki, ko načrtujem prihodnost. To je čisto v redu, ni pa dobro zamešati ravni in verjeti, da z mislijo na preteklost gradiš prihodnost. Tako se ujameš v staro zgodbo in niti ne veš, da si ujet v filmu preteklosti.
Hitro pa se lahko ujamemo tudi v film pridnosti, kajne? Pridnost pa je kot rak.
AR: O, ja, seveda, pridnost je najhujša bolezen. Italijani ta izraz razumejo kot nagrado za dosežek, za trud ali kot opis podjetne, sposobne osebe. Pri nas pa priden človek pomeni ODGOVOR:delavnega, garaškega ubogljiveža, ki mu ne moreš nikoli nič očitati, ker bo vselej opravil svojo dolžnost. Dela, ne pisne, ne sliši sebe in svojih potreb. Priden nisi nikoli zase, pridnost se ne nanaša na odnos do sebe, ampak na to, kar drugi pričakujejo od tebe.
Zakaj pa lažje upoštevamo druge kot sebe?
AR: Ker je potreba, da smo odobravani, življenjskega pomena. Je divje močna, celo tako, da nas pogosto žene tja, kamor nočemo iti. V službi se ti denimo zgodi krivica. Za to, da se uspešno postaviš zase, bi moral imeti za seboj veliko izkušenj dostojanstva, podpore, vzgoje za suvereno in uspešno pogajanje. Ker tega navadno nimaš, pohlevno upaš, da te bodo upoštevali in da ti ne bodo zamerili, ko se prestrašeno pritožiš. Navadno nadrejenih ne veseli, da se postavljaš za svoje pravice, pogosto te napadejo, zato se skušaš zavarovati z držo pohlevnega človeka, da te ne uničijo. Pa se ne obnese.
Tudi najstniki nihajo med iskanjem odobravanja vrstnikov in navideznim neupoštevanjem staršev. Kako ste vi živeli s svojimi otroki v puberteti?
AR: Ni mi šlo prav dobro. Dolgo sem si predstavljala, da vzgoja pomeni vcepljati vrednote, bedeti nad otrokom in ga usmerjati. Moja učiteljica Josipa Prebeg pa svetuje spremljati – biti ob otroku, gledati, kaj dela, intenzivno poslušati, da lahko ureja, kar je v njem. Hkrati pa postavljati meje, v katerih so spoštovani vsi. Vselej v dogovarjanju in v iskanju stika. Tako urejamo skupno življenje, v katerem imamo vsi svoje mesto. V tem obdobju bi lahko življenje teklo bolj harmonično, če odrasli ne bi bili na bojnih pozicijah in če ne bi od mladostnika zahtevali, česar sami ne znajo. Govorijo mu, naj ne sledi toliko vrstnikom, v resnici pa otrok vidi, da se starš boji šefa in se mu uklanja. Najstnike, ki sem jih učila, sta najbolj motila, kot so mi pogosto povedali, hinavščina in pridiganje odraslih. Najstniki še imajo del otroškega, ki prepoznava, kaj je zaigrano in kaj ne. Želijo si osebnostno izgrajene, verodostojne odrasle, na katere se lahko naslonijo, s katerimi se sicer lahko borijo, a so jim enakovredni. Ne želijo si boja za oblast.
V bistvu si vsi želimo, da bi nas drugi videli in upoštevali.
AR: Vsak bi rad bil sprejet, viden. Otrok na prireditvi, na kateri nastopa, gleda, kje sta starša. Će ju ni, nič drugega ni pomembno. Želi biti viden pri tistih, ki so mu pomembni. Enako odrasli. Manj tega dobimo, bolj hlepimo po potrditvi od zunaj. Ampak 100.000 ljudi, ki ti ploskajo, ne more dati tistega, kar ti data občudujoča starša. Ko pa smo odrasli, potrebujemo vsaj enega človeka, ki nas iskreno občuduje.
In potem pride faza, ko je enkrat otroke treba »spustiti«.
AR: Morda »spustiti« niti ni prava beseda. Starši smo do konca, ne moreš ga spustiti, ta otrok bo vedno tvoj otrok. Vez ostaja, kar spuščamo, je način odzivanja. Ko je dojenček, ga podojimo, ko nas ne potrebuje več tako, pa mora postati vez drugačna. To je zelo ustvarjalno – vselej iskati nekaj novega, lepega. Kar je bilo lepo v nekem obdobju njegovega otroštva, ostane v nas. Ampak vprašajmo se tudi, kaj je lahko lepo zdaj.
Tudi v srednjih letih, ko se začnejo dogajati velike spremembe? Kako ste jih doživljali vi?
AR: Do 50. leta sem živela precej ukalupljeno, v zanikanju tega, kar sem čutila. Morala sem iti v globok proces preobrazbe na seminarjih Vere vase, da se je prebudilo zavedanje. Mlajšim generacijam pa se to dogaja veliko prej, praviloma po 40. letu, ko si postavijo temelje preživetja. Prej želijo uresničiti nekaj svojega, drugega.
So srednja leta potemtakem najlepša leta?
AR: Tej definiciji se izogibam. Z njo lahko razvrednotiš prejšnje in prihajajoče izkušnje. Hkrati pa težje vstopiš v spremembe, če si govoriš, da so to najlepša leta. Obstaneš v njih, saj želiš, da trajajo večno. V vsakem trenutku življenja naj bi ugotovili, kaj je lahko novega. Ker je vedno lahko nekaj novega. Vselej doživljaš nekaj, kar nisi še nikoli. Takrat vzameš, kar je, zapreš predal, iz katerega si vzel, in odpreš novega. Življenje vedno daje nove predale, ki jih še nismo odprli. Poglejte avstralsko naravo, kako začne odganjati, ko se še niti ne ohladi po požarih. Tudi za nas je bistvena le ljubezen do življenja!
