Aknavost zelo prizadene

Aknavost v čustvenem smislu prizadene precej bolj kot številne druge bolezni. Zato se je za zdravljenje aken treba odločiti pravi čas. V tem primeru je zdravljenje praviloma uspešno.

Avtor: Prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatovenerologije, Dermatologija Bartenjev

DANES VEMO, DA JE AKNAVOST oziroma mozoljavost bolezen in precej zmotna so mnenja, da imajo mozolje le mladi in da bodo težave z leti same minile, tako kot so se pojavile. Je pa seveda ta pojav najpogostejši prav med najstniki obeh spolov. Tej vrsti mozoljavosti pravimo tudi navadne ali najstniške akne (acne vulgaris).

Pri aknavosti so prizadete žleze lojnice, na katerih delovanje vplivajo spolni hormoni. Akne ima skoraj 80 odstotkov mladih, ki vstopajo v dobo spolne zrelosti in odraslosti. Pojavijo se po 11. letu starosti in minejo v 10 do 15 letih. To je dolga doba. V tem posebnem starostnem obdobju si mladi, ki so posebno občutljiva skupina, na poti razvijanja lastne identitete ter ob soočanju z vrstniki in družbo iščejo svoje mesto.

Raziskave so pokazale, da aknavost v čustvenem smislu prizadene precej bolj kot številne druge bolezni, ki jih imamo objektivno za težje. V raziskavi so primerjali čustveno prizadetost aknavih bolnikov s prizadetostjo bolnikov z astmo in epilepsijo. In ugotovitev, da je čustvena prizadetost bolnikov z aknami močneje izražena, niti ni tako presenetljiva.

Mladi ljudje z aknami opisujejo izkušnje zavrnitve in občutijo nezaželenost v družbi. Ni redko, da občutijo tudi depresijo in aksioznost, torej strah. Zapirajo se vase, izogibajo se socialnim stikom in tako z lastnim vedenjem še poslabšujejo že tako prizadeto samopodobo. Veliko si jih nezavedno poslabšuje klinično situacijo s stiskanjem in praskanjem, kar spet poslabša

tudi čustveno počutje. Poleg tega je v teh primerih zdravljenje bistveno težje, v terapijo pa je velikokrat treba vključiti psihologa ali psihiatra.

Kljub težavam, ki spremljajo mozoljavost, se bolniki v povprečju za zdravljenje odločijo šele po dveh letih in pol trajanja bolezni, pa še to pogosto pod pritiskom bližnje okolice. Znano je, da tisti, ki dalj časa odlašajo z obiskom zdravnika in imajo okvarjeno samopodobo, slabše sodelujejo v zdravljenju. Zdravljenje aken pa je proces, ki se praviloma konča uspešno, a sta potrebni motivirano sodelovanje bolnika in spodbudno (vsaj) družinsko okolje.

In splača se potruditi. Nezdravljene akne lahko pustijo brazgotine na koži prizadetih predelov za vse življenje. Odstranjevanje in glajenje teh brazgotin je težavno, le deloma uspešno in prinaša bolnikom nova neizpolnjena pričakovanja ter nove čustvene travme.

Zdravljenje aken je torej potrebno, uspešno in varno, le odločiti se je treba pravi čas! Pri tej odločitvi imajo precejšnjo vlogo starši. A prav ti pogosto ne prevzamejo pobude za obisk zdravnika, saj menijo, da zdravljenje še ni potrebno, da bodo akne minile same od sebe. Neredko v ambulanti srečujem mlade bolnike, ki jim starši prisluhnejo šele, ko popustijo v šoli ali pa se izogibajo druženju z vrstniki. Takrat pa so akne pogosto že močneje izražene, lahko nastajajo brazgotine, vse to pa zahteva odločnejše in dolgotrajnejše zdravljenje, kot bi bilo potrebno, če bi se na zdravnika obrnili pravi čas.