Vse je v tvoji glavi

»Nekega dne sem začutil bolečino v spodnjem delu hrbtenice. Dnevi so minevali, vse bolj me je skrbelo, ker se je bolečina razširila višje po hrbtenici. Pregledi pri zdravnikih niso pokazali nič, moje težave so se stopnjevale in nihče mi ni znal odgovoriti, kaj je z mano narobe. Počutil sem se vse bolj nemočnega, prestrašenega in jeznega, ker se nisem mogel več rekreirati in delati drugih stvari. Postajal sem vse bolj obseden s tem, kje vse me boli in zakaj.«

Klavdija Zver Zahwi UNIV. DIPL. PSIHOLOGINJA, INTEGRATIVNA PSIHOTERAPEVTKA

Pripoved mladega moškega kaže, kako se oseba počuti, ko ne dobi organskega dokazila, da je njegova bolečina »resnična«. Pojavi se sum, da ima težava psihološki izvor, tako pa se zmanjša vrednost njenega doživljanja: »Saj je samo v glavi, ni tako resno.« Toda vsako bolečino je treba jemati resno, ne glede na njen izvor. Razlogi za bolečino v križu, želodcu in glavi so lahko tako psihosocialni kot biološki.

Oseba, katere psihične težave se izražajo s telesnimi simptomi, se ne zmore soočiti z občutki, s psihološkim bremenom in prepričanji, ki so ukoreninjena v njeno psiho. Gre za obrambne mehanizme, ki se jih naučimo v najzgodnejšem obdobju. Ti nas ščitijo pred občutenjem neprijetnih čustev, a hkrati onemogočajo njihovo doživljanje, izražanje in uporabo v odnosu. Tako le skozi telesno bolečino komuniciramo s svetom, ker je to edini varni način za izražanje počutja.

Katera čustva so »dovoljena« in katera ne, se naučimo že v otroštvu. Stereotipno je prepričanje, da so čustva odsev nezrelosti in nestabilnosti. Tako imenovana »negativna« čustva obravnavamo kot nekaj patološkega, kar potrebuje kontrolo. Raziskava ameriškega Nacionalnega inštituta za zdravje je pokazala, da so čustva namenjena olajšanju zavedanja, imajo funkcijo usmerjanja in spodbujajo prilagoditveno vedenje.

V pripovedovanju mladega moškega z bolečinami v križu opazimo, kako postaja vedno bolj tesnoben, razmišljanju, od kod bolečina, posveti veliko časa. Njegove misli so obremenjujoče in čustvovanje je spremenjeno. To telesne težave še poslabša, hkrati pa bolečina stopnjuje tesnobo. Njegova anksioznost se ni začela z bolečinami v križu, ampak je njegov mehanizem soočanja s težkimi situacijami že od prej. S psihoterapijo se pokaže, da je depresivno razpoložen že nekaj časa in splošno nezadovoljen z življenjem.

Na psihoterapiji se tako učimo prepoznavati situacije, ki v nas vzbudijo različne emocije. Čustva poskusimo opisati in jih izraziti. Spoznavamo tudi telesne reakcije v času čustvenega odziva, kot so kepa v želodcu, napetost v ramenih, spremenjeno dihanje, drža telesa … Prepoznavamo pa tudi misli, ki spremljajo čustvovanje. Če so te vesele, se pogled na svet spremeni in probleme doživljamo kot bolj obvladljive, posledično se tudi čustvovanje spremeni v bolj lahkotno, popravi se drža telesa in vse to se nato odraža v vedenju. Zato je pomembno, da ne poskrbimo samo za uravnavanje čustev, ampak da si dovolimo tudi ozavestiti, kaj čutimo, in to nato konstruktivno izrazimo.

Tudi otroci doživljajo duševne stiske, piše specialist pediater Denis Baš. Prepoznajte jih in jih vzemite resno.