O bonsajizmu ter o odnosu do dreves in narave

Športnega novinarja Tomaža Kovšco poznamo s televizijskih zaslonov kot mirnega, izjemno premišljenega novinarja in komentatorja. Težko je reči, ali je njegova umirjenost vir ali posledica njegove največje strasti, bonsajizma. A nekaj je gotovo: je mojster gojenja, oblikovanja in predstavitve bonsajev. Bonsajizem zanj ni hobi, je filozofija, življenjska usmeritev in umetnost kot vsaka druga. Zdaj te umetnosti uči tudi druge.

Zakaj so se Japonci sploh domislili bonsajizma?

Ugotovili so, da v naravi obstajajo prostori s posebno energijo, kjer se človek počuti bolje kot drugje. A včasih ni bilo infrastrukture, da bi lahko te kraje obiskali vsi. Zato so jih začeli poustvarjati okoli svojih bivališč v obliki vrtov. Nato so te pomanjševali na namizno pokrajino, nato pa na posamezno drevo. Bonsaj je s svojo obliko pomembna ilustracija njihove filozofije, v kateri je trikotnik izjemno pomemben lik. Vsaka krošnja bonsaja je zato v obliki nepravilnega trikotnika. Najnižja točka trikotnika predstavlja tuzemskost, realnost, srednja točka predstavlja naš um, človeka, najvišja pa višjo sfero, kamor so se selili skozi meditacijo. In to so počeli tudi s pomočjo bonsajev.

Kakšen pa je bil vaš motiv?

Podoben. Estetika bonsajev mi je nadvse všeč. Bonsaj v resnici zaživi, ko ga daš v tokonomo, v razstavno nišo. Ta je v vsaki tradicionalni japonski hiši in je namenjena predstavitvi bonsaja in občudovanju postavitve. Ko je vsaka vejica tam, kjer jo želiš, ko je posoda očiščena, mah in skorja pripravljena in ko ga takega postaviš v tokonomo, ga zares doživiš. Skozi kompozicijo in pridatke, ki so glavna sestavina postavitve, nakažeš neko zgodbo, pejsaž in čustva, gledalec pa si sam dopolni zgodbo.

Pri bonsaju pa nič ne gre na silo in na hitro, kajne?

Nikakor. Prav zato me delo z bonsaji sprosti in umiri. Tak, umirjen, moraš tudi delati. Stik z drevesi mi je pomemben, saj jih občudujem že od nekdaj. Če imam lahko drevesa tako blizu, kot imam bonsaje, pa je to sploh pristen stik. Je pa velik razpon ukvarjanja z bonsaji. Lahko imaš doma bonsaj in vsak teden odrežeš en list. Če te to zadovoljuje, super. Če hočeš doseči vrhunski bonsajizem, v katerem dosežeš popolnost, pa mora to postati način življenja. Sam sem okoli 15 let vlagal v znanje in se učil pri največjih mojstrih. Svoje življenje sem podredil bonsajem in na srečo imam podporo tudi doma. (Medtem domov pride njegova žena, ki sicer pove, da si želi, da bi bilo bonsajev manj, hkrati pa poudari, da brez njih ne bi več živela, op. a.)

Morate nenehno paziti, da ne zrastejo preveč?

Ja, no, bonsaj zraste, kolikor mu pustiš. Ni majhen zato, ker bi ga stradal ali ker bi bili posebne drevesne vrste, ampak iz istega razloga, kot je na 1,5 metra obrezana živa meja. Preprosto so oblikovana drevesa. Ampak moraš vedeti, zakaj in kdaj kaj narediš. Vsa drevesa usmerjajo energijo v vrh. A tega pri bonsaju nočeš, zato je treba energijo ves čas usmerjati v spodnje veje. (Pokaže na prelep rdeči japonski javor in razloži …, op. a.) Temu sem spodaj z namenom pustil dolge veje. Nisem jih rezal, ker sem želel, da tu nabere energijo. Po vsaki stvari, ki jo narediš, drevo reagira, in moraš počakati, kako se odzove. Drevo vse pokaže. Če ga recimo razlistiš poleti in komaj zmore drugo serijo listov, veš, da ga drugo leto ne smeš razlistati. Tak je način komunikacije z drevesom.

Se torej za bonsajizmom skriva ideja o ukrotitvi narave?

Ne gre za ukrotitev. Pri bonsajizmu nisi samo ti, ampak je treba vedeti, da se vse, kar delaš v nasprotju z drevesom, konča slabo. Drevo sicer nadzorujem, a mu hkrati dam, kar potrebuje. In zato lahko bonsaj teoretično živi večno. To je tudi odgovor na pogosto vprašanje, ali je to mučenje dreves. Ni, saj v resnici drevesa tako pomlajujemo.

Torej se morate pri bonsajizmu drevesu malo ukloniti vi, malo pa ono vam.

Da. Več tehnik kot poznaš, več lahko ustvariš, na koncu ostane meja samo domišljija. Drevo lahko celo obrneš na glavo. Krošnja postane korenina, korenina pa v nekaj letih postane krošnja. Celice v kambijskem sloju debla se namreč lahko spremenijo v kateri koli del drevesa. Če so v stiku z vlago, se razvijejo v korenine, če so na svetlobi in kisiku, se razvijejo v liste oziroma iglice.

Kot v umetnosti pa tudi v bonsajizmu veljajo stroga pravila.

Bonsajizem je vse prej kot vrtičkarstvo, je izrazna umetnost. Ta ima svoj trg, na katerem nekateri bonsaji dosegajo tudi astronomske cene nad sto tisoč evri, ima pa seveda tudi črni trg. Je pa bonsajizem še najbolj podoben kiparstvu, ampak v živem materialu. Kot bonsajist moraš biti seveda vešč tudi hortikulture, poznati moraš cikle drevesa, njegovo obnašanje, predvsem pa pravila dela z bonsajem in umetniške koncepte, denimo kompozicijo. Ta je namreč izjemno pomembna v vseh procesih. Vse oblike naj bi sledile razmerjem zlatega reza.

Zakaj zlati rez pri bonsaju?

Ker je to lepo. Kar je v okvirih zlatega reza, se nam zdi lepo. To nezavedno opazimo vsi. Poglejte to smetišnico (premeri razmerje med velikostjo držala in lopatke, ki sta v okvirih zlatega reza, op. a.). Če bi imela daljši ročaj, je v trgovini skoraj zagotovo ne bi izbrali. Enako velja za avtomobile in druge izdelke. Industrijski oblikovalci to zelo dobro vedo. Isto je pri avtomobilih, sliki, fotografiji in tudi pri vsakem bonsaju naj bi bilo tako.

Pa ima tudi bonsaj, podobno kot slika, svojo temo in podpis?

Seveda! Že z izbranim slogom bonsaja lahko nakažem temo. Če izberem dinamičen slog viharnika, z njim izrazim divja čustva. Lahko oblikujem pokončen bonsaj, s katerim izrazim mirnost. Seveda pa tudi vsak uveljavljen avtor s svojim slogom pusti na bonsaju svoj »podpis«.

Delujemo v okviru pravil, da, ampak še vedno je dovolj prostora za individualnost.

S katerimi vrstami pa vi najraje delate?

Najbolj pri srcu so mi domače vrste. Je pa vsaka poglavje zase. Smreka denimo zahteva ogromno usmerjanja vej s pomočjo žičk, zahteva veliko filigranskega dela. Listavci pa zahtevajo več potrpljenja, ker je za isti rezultat potrebnega več časa. Vendar pa v bonsajizmu ne posnemamo oblike drevesa v naravi, ampak jih, posplošeno, ločimo samo na listavce in iglavce, ki jih oblikujemo na različne načine.

Kdaj pa moraš začeti oblikovati bonsaje, da jih dočakaš še v svojem življenju?

To, da so zanj potrebna dolga desetletja, je mit. Če začneš s semenom in enoletnim potaknjencem, bonsaja ne dočakaš. Če začneš s primernim drevesom, pa ga lahko v nekaj letih že neseš na razstavo. Vse, kar vidite tukaj (ozre se po polnem vrtu najrazličnejših bonsajev, op. a.), je nastalo v 10 letih.

Ko to znaš izbrati, je že pol opravljenega. Potem potrebuješ le še znanje in občutek.

Ali sploh še greste kdaj v gozd, ko pa imate tako izjemno zbirko bonsajev?

O, seveda, narava mi pomeni ogromno. Če grem po svetu, ne grem v mesto, ampak grem v naravne parke. To me nadvse privlači. Tudi na cesto ne grem več s kolesom, samo še v naravo.

Zakaj pa vas kultura vzhoda tako navdušuje?

Navdušuje me njihov odnos do sveta, predvsem, ker se še vedno zelo čutijo del narave. Ne čutijo, da so nad njo, ampak so njen enakovredni del. Niso tako ločeni od nje, kot je to pogosto videti pri nas; celo v naravi, v miru, se radi obremenjujemo z dosežki. Zato se tudi ne čudim, da se je prav na zahodu pojavil trend instant bonsaja. Vse več ljudi želi vse, čim več, čim prej. Pri bonsaju pa to ne gre. Kakovost bonsaju da le čas, zrelost. Le tu, ne toliko v znanju, Japonci Evropejce prekašajo, saj je njihova zgodovina bonsajizma bistveno daljša.

Te kakovosti ne moreš doseči v krajšem času. Tudi zato mi je blizu japonska estetika wabi-sabi, ki je osredotočena na sprejemanje minljivosti in nepopolnosti ter globoko ceni naravne predmete in sile narave.

Preberite tudi zanimiv intervju o razvoju srca v naravi.

Fotografija: Domen Grögl