Ko se prikradejo temne misli

Stigma samomora je, podobno kot stigma duševnih bolezni, še vedno izjemno močna. A z odprtim govorjenjem o tem v družbi ter z iskrenimi in neposrednimi dialogi lahko največ storimo za to, da samomor ne bo več tabu. Kajti samomor praviloma ni posledica nenadne odločitve v afektu, ampak je običajno načrtovan. Če človek, ki razmišlja o samomoru, v tem času zazna majhno iskrico upanja za osmislitev svojega življenja, lahko to zanj pomeni vrnitev v misli o življenju.

Študije kažejo, da je velika večina ljudi, ki so storili samomor, pred tem dejanjem zaradi neke vrste težave obiskala svojega zdravnika ali je kazala znake, ki pa jih je velikokrat mogoče prepoznati šele za nazaj. Iskali so pomoč in podporo, niso pa neposredno povedali, da razmišljajo o samomoru. In prav to je zanka velike stigme: svoje stiske je težko ubesediti, čeprav bi jih želeli. Lažje je reči, da boli trebuh.

Ko je govor o samomorilnosti, sta zato dialog in proaktivno odpiranje teme nujna.

Poslušanje v stiski

Pogosto je zelo težko prepoznati, da se s sočlovekom nekaj dogaja, posebno če so njegove stiske preoblečene v druge vrste težav. A če kaj slutite, se ne bojte neposredno vprašati.

»Nikakor pa ne recite ‘Pa saj si ne bi kaj naredil, ne?’ Te besede odražajo obsojanje in nakazujejo, da so te misli nesmiselne, človeku v stiski pa se zdijo še kako smiselne.«

Ko človek denimo kopiči tablete, na spletu išče informacije o samomoru ali svojo stisko celo nakaže z besedami »saj bi bilo bolje, če me ne bi bilo«, »najraje se jutri ne bi zbudil«, »saj vam bi bilo lažje brez mene«, »saj je vse brezveze, življenje nima smisla« in podobno, je to znak, da ne vidi poti naprej in o samomoru že razmišlja. To je trenutek za iskren pogovor ali, še pomembneje, poslušanje in nato ukrepanje.

Klasični načini spodbujanja (»saj bo bolje …«), še manj pa zmanjševanje pomena občutkov (»pa saj ni tako hudo …«) pri depresiji, ki je pogosta spremljevalka samomorilnega vedenja, ne delujejo oziroma so lahko celo škodljivi.

Ne potrebuje vašega nasveta, ampak samo občutek povezanosti in zavedanje, da lahko nekomu pove, saj se s tem stiska bistveno zmanjša. Vidi, da se lahko na nekoga zanese, da morda ni tako sam.

S tem pomembnim korakom je prebit led, rešitev je bližje, saj s tem, ko spregovori, pokaže, da še želi živeti. Seveda pogovor ni vedno edini način, a ljudje, ki razmišljajo o samomoru, velikokrat zaznajo, da jim je po pogovoru lažje. Vsekakor pa mora pogovoru nujno slediti tudi sistematična strokovna obravnava, ki pomaga razrešiti vzroke.

Odgovori na »zakaj« so večplastni

Dejavnikov, ki se seštevajo ter seštejejo v prvo misel na samomor in njegovo načrtovanje, je veliko. Dejavnik oziroma dogodek, ki posameznika odvrne od samomora, pa je lahko sprva samo eden. Številni posamezniki, ki so naćrtovali samomor, poroćajo o pomembnosti trenutka, ki je tehtnico nagnil v smer življenja. Ta dogodek je lahko samo lepa gesta neznanca ali karkoli drugega. Samomorilnost je namreč tako večslojna, kot smo večslojni ljudje.

Številne pomembne dejavnike strokovnjaki sicer poznajo. Najpogosteje samomor storijo osebe, ki so kdaj že poskusile storiti samomor ali pa jih pestijo duševne bolezni, osebe, ki so impulzivne, agresivne, žalostne, nevrotične, osamljene ali konfliktne. To so lahko tudi posamezniki, ki imajo samomorilno vedenje v družini, pogosto doživljajo izrazite občutke brezupa ali pa zlorabljajo alkohol in droge ter so morda celo iz marginalizirane in diskriminirane skupine.

Vse to so lahko dejavniki. Ni pa nujno, da je sploh kaj od tega. »To dejstvo kaže, da znanost življenja in naših občutij ne more zreducirati na statistiko,« poudarja dr. Vita Poštuvan, ki se intenzivno ukvarja s preučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja.

Pozornost ni nikoli odveč

Kot ni pravil pri dejavnikih, ki povzročijo samomorilno vedenje, tudi težko govorimo o tipičnem človeku, ki razmišlja o samomoru ali ga stori. Znano je, da samomor daleč najpogosteje storijo moški – kar štirikrat pogosteje kot ženske.

»Zelo verjetno je tako, ker moški svoje težave rešujejo na drugačen način kot ženske,« pravi dr. Poštuvanova. »Predvsem pa je podoba moškega, ki ne sme biti žalosten, žal še vedno zelo močna. Medtem ko se ženske s prijateljicami pogovarjajo o svojih občutkih, se moški s prijatelji redko pogovarjajo o srčnih težavah. Če se komu zaupajo, se zaupajo ženski – ženi, sestri ali terapevtki. Se pa, na srečo, tudi to z mlajšimi generacijami vse bolj spreminja.«

Tudi starostniki, predvsem tisti brez socialne mreže, so izrazito ogroženi, samomorilnost se namreč v starosti izrazito poveča.

Vendar to še ne pomeni, da nekdo, ki je na videz optimističen ter za zunaj ima in zmore vse, na samomor ne bo pomislil.

»Ti namreč ustvarijo občutek, da smo povezani, da nismo drug drugemu v breme, da je nekomu mar.«

Teorija, ki sicer ne zaobjame vsega in vseh, pravi, da človek razvije željo po samomoru, ko se čuti oddaljenega od drugih ljudi in da je drugim v breme. Zato eno najpomembnejših vlog pri učinkovitem reševanju težav in posledični odsotnosti misli na samomor ali razreševanju misli na samomor opravlja zdrava in široka socialna mreža.

Seveda okolica ne more prevzeti odgovornosti za dejanja posameznikov, kakor tudi ne bi smela nase prevzemati krivde, ko bližnji stori samomor. Lahko pa v nekaterih primerih vendarle prepozna težave. Če vidite, da se človek v vaši okolici zapira vase, je razdražljiv, drugačen kot običajno, je vedno »v redu« ali hitro zamenja temo, ko je govor o počutju, in se izogiba stikom, je morda čas za odkrit pogovor, za ponujeno roko, skrb. Le drobna iskra je potrebna, da se upanje razplamti. In včasih je dovolj samo zavedanje, da smo tu drug za drugega.

Tesnoba in depresija se ne ozirata ne leta. Preberite, zakaj je treba biti pozoren tudi na mlade in starejše.