Pazi nase
December 2021

December 2021

Je gnus sploh potrebno čustvo?

Gnus je eden najmočnejših in najpomembnejših čustvenih odzivov. Ima precej širši vpliv, kot se zdi na prvi pogled.

O gnusu ne govorimo veliko, ker ga večinoma dojemamo zelo intimno. Hkrati pa ga, ko nas prevzame, težko skrijemo. Izraz gnusa na obrazu je pač eden najbolj prepoznavnih. In posebno močno ga občutijo in izražajo ženske.

Toda gnusa ne poznamo dobro.

Je eno najslabše raziskanih čustev. Vemo, da ga povzroči občutek, da je nekaj (ali nekdo) odvratno, odbijajoče ali strupeno.

Vemo pa tudi, da je, podobno kot strah v ogrožajočih situacijah, zapisan v našem genskem materialu.

V začetkih človeštva in še dolgo potem je bil gnus edina varovalka, ki je človeka odvračala od stika z izločki, izbljuvki, krvjo, gnijočim mesom in do določene mere tudi z žuželkami ter ga s tem tudi ščitila pred boleznimi. Pračlovek ne bi prav dolgo preživel, če bi užival gnilo sadje, pokvarjeno meso in vodo, polno potencialno škodljivih žuželk.

Ko smo postali socialna bitja, so se povzročiteljem gnusa pridružili še ljudje okoli nas.

Naučili smo se, da se tistim, ki bi lahko zaradi svojega vedenja, denimo slabih higienskih razmer, prenašali bolezni, izognemo z gnusom – pa če je ta upravičen ali ne.

In prav tu leži past gnusa, ki je že povzročila in še povzroča veliko trpljenja. Gnus je v družbi pogosto izrabljen kot močno orožje za socialno združevanje nekaterih in stigmatizacijo drugih. V odporu in posledično gnusu do določenih skupin ljudi koreninijo tudi segregacija, tabuizacija, diskriminacija. Gnus pa ima pomembno, a za zdaj še premalo poudarjeno vlogo tudi pri tesnobah, fobijah in obsesivnokompulzivnih motnjah. Z gnusom je denimo povezano obsedeno umivanje rok ali nenehno brisanje prahu.

V reviji za zdravje in zdrave odnose Pazi nase nobena težava, s katero se morda spoprijemate, ni tabu. Revijo si brezplačno prenesite na svojo napravo.
BREZPLAČNA E-REVIJA

Prav zato se vrstijo pozivi strokovnjakov, naj se znanost tudi gnusu posveti podobno intenzivno kot žalosti. Gnus navsezadnje povzročajo vse vrste zaznav!

Gnusi se nam, ko tipamo nekaj sluzastega, ko vonjamo nekaj odvratnega, ko vidimo gomazeče črve v razpadajočem mesu, ko okusimo nekaj gnilega. Le sluh povzroča gnus praviloma samo pri ljudeh, ki so posebno občutljivi za zvoke, mizofonikih.

Ko se nam nekaj gnusi, nas pred vnosom »nevarnosti v telo« poskusi obvarovati žrelni refleks. Sili nas k bruhanju. Tako telo prepreči, da bi odvratnost zaužili. Enega najmočnejših refleksov še pred zaužitjem povzroča švedska jed suströmming, to je fermentiran slanik, katerega vonj spominja na trohneče meso. Le redki imajo tako dober želodec, da ga uspešno spravijo po požiralniku.

Sobivamo pa tudi z bakterijami. Jih je v nas res več kot celic? Preberite.

Seznam vseh člankov

Preberite tudi

Nazaj PREJŠNJI NASLEDNJI Naprej