Duševne stiske se zmanjšajo, ko jih podelimo z drugimi

Pol dneva že strmim v številke. Tokrat ne v tiste, ki jih dnevno preštevajo mediji in sporočajo, koliko ljudi je okuženih, na intenzivni negi ali umrlih – v povezavi z boleznijo covid-19, seveda. Gledam število samomorilno ogroženih in tistih v stiskah, ki smo jih prepoznali v naših študijah.

Izr. prof. dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psih., VODJA KLINIČNO-RAZISKOVALNEGA DELA PRI SLOVENSKEM CENTRU ZA RAZISKOVANJE SAMOMORA UNIVERZE NA PRIMORSKEM IN PREDSTAVNICA SLOVENIJE PRI MEDNARODNI ZVEZI ZA PREPREČEVANJE SAMOMORA

Več kot desetletje ugotavljamo, da je približno tretjina mladostnikov že razmišljala o samomoru, pri čemer dekleta izražajo več stisk kot fantje. Če pogledamo smrtnost, pa vidimo, da zaradi samomora umre več fantov; to pomeni, da moški stisko in psihične bolečine težje izražajo z besedami in samomor pogosteje vidijo kot edini izhod iz težkega položaja.

V trenutni situaciji številke ne odstopajo od preteklih, čeprav so stiske drugačne, o njih pa se je tudi v splošni javnosti veliko govorilo. Glede na količnik samomora smo podobno kot v drugih državah po svetu tudi pri nas v prvem valu epidemije imeli celo blag upad smrti zaradi samomora. Vendar nas številke iz leta 2020 ne smejo navdati z optimizmom, saj bi bil ta nerealen, ker smo bili takrat v drugačni situaciji. Ko smo marca ustavili vse aktivnosti, so ljudje pomladne dni sprejeli skoraj kot kolektivni čas za urejanje nikoli uresničenih projektov. Dobili smo skupnega sovražnika, virus, s katerim smo se kolektivno soočali in nas je skoraj povezoval. Letos smo zaradi vsega že utrujeni: pogrešamo ustaljen način življenja, druženje z ljudmi, pogrešamo medsebojno zaupanje in toplino človeških stikov. V nejevoljo nas kdaj spravljajo ukrepi, pa tudi to, da se skozi epidemijo nekateri ključni sistemi niso izboljšali. Predvsem komunikacija v teh časih ni optimalna, večkrat razdvaja, namesto da bi povezovala. Zato s skrbjo razmišljam o tem, kakšne številke bomo imeli pred seboj naslednjo pomlad.

Duševne stiske se zmanjšajo, če jih delimo z drugimi. Čustvena osamljenost, ki se kaže v pomanjkanju intimnih vezi z drugimi, se je pri nas izkazala kot pomemben napovednik za samomorilno vedenje ne glede na starostno skupino. Socialna osamljenost, torej manko zadovoljujoče socialne mreže, pa napoveduje samomorilno vedenje predvsem med ljudmi v srednji odrasli dobi.

Nekomu v stiski lahko pomagamo s tem, da prepoznamo, da mu je težko, in damo prostor za iskren pogovor o bolečini. Ne obremenjujmo se s skrbjo, da bi taka oseba potrebovala posebne nasvete ali da moramo imeti odgovor na njeno stisko. Za začetek je povsem dovolj, da si vzamemo čas, zgradimo odnos in smo drugemu pripravljeni prisluhniti. Iz tega lahko vzklije upanje, da ni vse tako težko.

Socialni kapital smo mi vsi. Da bodo številke spodbudnejše, dajmo z majhnimi prijaznimi dejanji drug za drugega vrniti zaupanje v našo družbo.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva in izdajatelja.