5 Izbranih

Spodbujevalnik v možganih proti depresiji

Možganski spodbujevalniki so drobne naprave, ki s kratkimi elektrosignali spodbujajo možganske predele, v katere so vgrajene. V ZDA tak spodbujevalnik že uporabljajo pri zdravljenju epilepsije, zdaj pa so ga na Univerzi Kalifornije testno preizkusili tudi pri bolnici, ki trpi za hudo obliko depresije in ji ni pomagala nobena dostopna oblika zdravljenja. Globoka možganska stimulacija, ki so jo za isti namen preizkusili v preteklosti, ni bila posebno uspešna, saj je stimulirala le en del možganov. V novi raziskavi pa so ugotovili vzorec možganske aktivnosti, povezan s simtomi, ki jih je izkazovala bolnica. Delovanje naprave, ki lahko stimulira več delov možganov hkrati, so tako lahko nastavili povsem personalizirano, za reševanje točno določene težave. Bolnica je učinek občutila skoraj nemudoma in stanje po 15 mesecih še vedno traja. To je prvi primer takšnega bolniku prilagojenega zdravljenja v psihiatriji.

Vir: University of California San Francisco

Zakaj kemoterapija ne učinkuje vedno?

Del odgovora na pomembno vprašanje je v nedavni raziskavi, ki jo je prof. dr. Tea Lanišnik Rižner z Medicinske fakultete v Ljubljani objavila skupaj s kolegi iz tujine. Neodzivnost na zdravila, ki jih uporabljajo pri kemoterapiji, je sicer izjemno zapleten proces, ki vključuje vrsto mehanizmov. Vanj pa so, kot so ugotovili v raziskavi, neposredno vključeni encimi aldo- in ketoreduktaze (AKR). Ti so v številnih človeških tumorjih izraženi prekomerno in bistveno zavirajo delovanje kemoterapevtikov. Raziskave na celičnih kulturah in živalskih modelih so pokazale, da bi lahko s prilagoditvijo zdravil za zdravljenje raka okrnili delovanje encima AKR. S tem bi kemoterapevtikom omogočili polnejše in učinkovitejše delovanje ter boljši izid kemoterapije. Res je, da je preizkušanje postopkov in njihovo vpeljevanje v zdravljenje ljudi dolgotrajno, a če novih ugotovitev ne bi bilo pred 50 leti, ko so odkrili celice CAR-T, in kasneje, ko so ugotovili, kaj bi lahko s tem odkritjem počeli, danes denimo raka ne bi znali zdraviti z imunoterapijo.

Vira: Pharmacological Reviews (ASPET Journals) in Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani

Je treba ščetkati tudi jezik?

Ščetkanje jezika je poznano že iz nekaj tisočletij stare ajurvede. Tudi v kitajski medicini so zdravje organizma sodili po izgledu jezika. Na jeziku sicer živi okoli 20 milijard mikrobov, ki načeloma ne povzročajo težav. Pomagajo pri oblikovanju biofilma, ki ščiti zobe in dlesni. A če tega zaščitnega sloja ne čistimo redno, lahko dozori in začne povzročati težave, kot so karies, vnetje dlesni in dolgoročno tudi parodontalna bolezen. Raziskave so pokazale, da je za slab zadah najbolj pogosto kriv sloj umazanije na jeziku. Tega žal z ustnimi vodicami ne moremo odstraniti, saj se hrana, odmrle celice, bakterije in glive zadržujejo v drobnih zarezah. Te je mogoče doseči samo z nežnim drgnjenjem s ščetko ali strgalom za jezik po površini jezika. S tem se zmanjša tudi količina bakterij, ki povzročajo karies in slab zadah. Kako pa prepoznate zdrav jezik? Ta mora biti rožnate barve s tankim belim slojem po površini. če je rdeč, otečen, bel ali črn, je dobro, da vas pregleda zdravnik. In še nasvet: če si nekajkrat na dan s temeljito očiščenim in dezinficiranim kazalcem podrgnete po zobeh, dlesnih in jeziku ter usta izperete, boste dokazano bistveno zmanjšali količino bakterij v ustih.

Vir: Live science

Slovensko gensko zdravilo za zdravljenje raka

Slovenski znanstveniki so v okviru projekta SmartGene.si dosegli izjemen uspeh. V treh letih jim je uspelo razviti zdravilo za zdravljenje kožnih tumorjev glave in vratu z gensko terapijo, zdaj pa bodo zdravilo tudi klinično preizkušali. To je izjemen dosežek, saj so razvili inovativno terapijo, tehnologijo in okolje za proizvodnjo zdravila, hkrati pa bodo terapijo s klinično študijo začeli tudi izvajati – najprej v Sloveniji. Prof. dr. Gregor Serša, vodja Oddelka za eksperimentalno onkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, pojasnjuje, da bodo z vbrizganim zdravilom dosegli, da bodo celice same proizvajale snov interleukin-12, ki ima sposobnost spodbujanja imunskega sistema in s tem deluje tudi protitumorsko. Poleg Onkološkega inštituta Ljubljana so sodelovali še COBIK, Iskra PIO in JAFRAL ter Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Soizvajalca projekta sta tudi Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani in Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.

Vir: Onkološki inštitut Ljubljana

Vse več vemo o staranju

Staranje je glavni dejavnik tveganja za razvoj s starostjo povezanih bolezni, kot so demenca, povišan krvni tlak, rak, avtoimunske in druge bolezni. Pri zdravljenju večine teh bolezni znanost še ne zna odpraviti vzroka za njihov nastanek. Zato se znanstveniki temu področju intenzivno posvečajo, tudi slovenski raziskovalci s Kemijskega inštituta. Ti so v reviji Ageing Research Reviews objavili članek o vlogi senescentnih celic pri razvoju starostnih bolezni, mehanizme za njihov nastanek in trenutno poznane biooznačevalce za njihovo zaznavo. Te celice so ena izmed najbolj obetavnih novih tarč, ki bi jih lahko uporabili pri zdravljenju s starostjo povezanih bolezni. Kot odziv na poškodbe se prenehajo deliti, a hkrati ne odmrejo in se kopičijo v organizmu (procesu pravimo senescenca). Prav njihovo kopičenje pa pomembno prispeva k razvoju s starostjo povezanih bolezni. Raziskovalci so predstavili nove možne pristope, ki bi lahko vplivali na senescenco. Ti zajemajo uporabo zdravil (senoterapevtikov) in odstranjevanje senescentnih celic s pomočjo imunskega sistema.

Vir: Kemijski inštitut