Tudi zalivke načne zob časa

Nekoč je bila edina rešitev za načeti zob njegova odstranitev, danes pa na srečo obstaja cela vrsta drugih ukrepov. Eden pomembnejših načinov sanacije zob so zalivke. Toda zobje so živi, predvsem pa so nenehno na udaru. V skrb za zdravje zob tako sodi tudi skrb za zalivke. Če se obrabljajo brez ukrepanja, se lahko težave z zobom po nepotrebnem stopnjujejo.

Tako kot na zobe tudi na zalivke delujejo številni dejavniki. Deklarirana življenjska doba zalivke je pet let, čeprav je cilj vseh, da zdrži dlje. Toda svojo funkcijo lahko izgubi tudi prej.

Matej Pirtovšek, dr. dentalne medicine s klinike Ustna medicina, pojasnjuje, da na propadanje zalivke vplivajo najmanj štirje zelo različni dejavniki: izbira materiala, veščine in pristop terapevta, pacient sam in obseg zalivke.

Kakovost materiala je pomembna, a nikakor ni bistvena. Nekatere zalivke se uspešneje prilagajajo spremembam v okolici ter se krčijo in širijo s spremembo temperature podobno kot zob. Od tega pa je odvisno, kako dolgo bodo opravljale svojo nalogo. Podobno se od belih plombirnih materialov pričakuje, da imajo kar se da zobu podobne mehanske lastnosti.

Težave lahko nastanejo tudi zaradi neustrezne namestitve zalivke. Zobozdravnik bo natančno pobrusil in očistil zob, izbral kakovosten material in zalivko nanesel v plasteh. Za delo, ki mora biti izjemno temeljito, si bo vzel čas. Zelo koristno je, če poseg opravi tudi brez bolečin. Ne le, da delo tako poteka mirneje, ampak so zato tudi zapleti, denimo bolečina in občutljivost po posegu, ob uporabi lokalnega anestetika redkejši.

Na zalivko pa pomembno vpliva tudi njen obseg. Večja kot je, bolj bo nagnjena k propadu.

Zakaj bela zalivka?

»Starodobne amalgamske zalivke v ustih nimajo več kaj početi,« pravi Matej Pirtovšek. »Pa ne le zaradi živega srebra, ki škoduje zdravju, ampak tudi zato, ker se ne obnašajo tako, kot se obnaša zob.«

Amalgamske zalivke namreč niso prilepljene na zob kot bele. Na hladu se bolj krčijo, pri čemer nastajajo špranje, na toplem pa bolj širijo, zato lahko povzročijo tudi poko v zobu.

»Pri belih zalivkah so bile težave predvsem v začetku njihove uporabe,« pojasnjuje zobozdravnik. »Skrčki so se lahko pojavili pri izdelavi in pri presvetljevanju z lučko, zato zalivka ni hermetično zapirala zoba in je tako celo pripomogla k prehitremu razvoju nove gnilobe. Zaradi slabših mehansko obstojnih lastnosti se je zalivka včasih krhala hitreje.« Danes so skrčki pri belih zalivkah skoraj zanemarljivi.

Zaradi teh začetnih težav z belimi zalivkami nekateri še vedno menijo, da so slabše od amalgamskih. Zobozdravnik Pirtovšek odločno odgovarja: »Nikakor. So bistveno boljše, le da zahtevajo veliko več pozornosti in previdnosti pri izdelavi.«

Ko nastopijo težave

Če se po namestitvi zalivke pojavita občutljivost in bolečina ter trajata več kot 14 dni, je treba čim prej nazaj k zobozdravniku. Najpogosteje pa se težave z zalivkami pokažejo šele po letih uporabe.

Da bi se izognili nujnim sanacijam, zobozdravniki iščejo znake težav, še preden se te pokažejo z bolečino. Če je zalivka zlomljena ali napokana, če vidijo, da se pod njo nabira karies, če zalivka odstopi od zoba ali če njena poškodba povzroča zatikanje hrane, svetujejo, da se zamenja. Čakanje namreč ni smiselno.

Bistveno je, da obisk pri zobozdravniku postane redno, vsaj polletno opravilo. Del tega pregleda naj bo tudi natančen pregled zalivk.

Bele zalivke so lepe, podobno kot beli zobje. A njihovo beljenje ni nedolžno. Preverite v članku.