Pazi nase
December 2020

December 2020 | Duševno zdravje

Samota ni nujno osamljenost. Osamljenost ni nujno samota.

Kaj človeku zares veliko pomeni, spozna, ko to izgubi. V položaju, v katerem se je ves svet znašel leta 2020, še bolj spoznavamo, kako socialna bitja smo. Za svoje duševno zdravje, s tem pa tudi za svoj obstoj, moramo imeti možnost neposrednega stika, predvsem pa odnosa z drugim človekom. Vendarle pa to ni vse. Lahko smo obdani s številnimi ljudmi, a če se v odnosu ne čutimo sprejete, razumljene in slišane ter ne začutimo kontakta z njimi, se lahko kljub temu čutimo osamljene, zapuščene, preplavljene z globoko praznino. Ti občutki lahko prerastejo v tako močne in vse prežemajoče, da začnejo vplivati tudi na telesno zdravje. Kako jih lahko prepoznate pri sebi ali drugih?

Občutki osamljenosti in nemoči so se v trenutni zdravstveni krizi razmahnili; to kažejo podatki iz sveta in Slovenije. A osamljenost ni le simptom aktualne situacije, ampak je širši družbeni in individualni problem, ki mu je treba posvečati pozornost tudi, ko bo osamitvena kriza mimo.

Raziskovalci človeške duševnosti osamljenost opisujejo kot zelo težko duševno stanje, trpljenje, ki lahko dolgoročno povzroča duševne in telesne bolezni.

Psihoterapevtka Klavdija Zver Zahwi jo opisuje kot izjemno težek občutek praznine: »Človek se bojuje z občutki, da je sam, predvsem pa, da na svetu nima nikogar, s komer bi se lahko pogovarjal, ki bi ga razumel, ga zares ‘videl’, na katerega bi se lahko zanesel in se z njim počutil varnega.«

Številne zelo primarne potrebe namreč zadovoljujemo skozi odnos. V globokem in pomenljivem odnosu začutimo ljubljenost, potrditev, da smo dobri prav takšni, kakršni smo, ter da je nekomu mar za nas.

Koga prizadene?

Vsi se v življenjskih situacijah kdaj počutimo same, celo osamljene. Nekateri so značajsko bolj nagnjeni k družabnosti, drugi manj. Številni se v samoto zatečejo, da začutijo sami sebe in sebi znova potrdijo, kdo so. Zato je tudi samota za večino ljudi nujno potrebna. Stran od drugih se ponovno osebnostno kalibriramo, si odpočijemo od medosebnih interakcij in se posvetimo ednini, sebi, ne le dvojini ali množini. Obstajajo tudi ljudje, ki samoto izberejo kot način življenja, a takšni so v izjemni manjšini. Večina ljudi pač potrebuje človeške interakcije, četudi so te lahko včasih obremenjujoče. Zato tudi samote ne moremo vedno povezovati z osamljenostjo. Samota je lahko pomirjujoča, ko si jo želimo. Na drugi strani osamljenost povzroča neprijetne občutke in močno željo po stiku z drugimi.

Toda osamljenost ni odvisna toliko od tega, koliko ljudi nas obkroža, ampak od kakovosti odnosov z njimi!

Veliko ljudi ima številne kontakte, a se počutijo povsem same. Če ni pomenljivih kontaktov, smo osamljeni. Takrat ni pomembnih dražljajev, s katerimi gradimo svojo identiteto, spoznavamo, kdo smo, kakšni so naši odnosi z drugimi in kakšen je svet. Občutki osamljenosti koreninijo globoko v človeški psihi.

»Pravila, koga prizadene osamljenost, ni. Osamljeni niso samo starejši, kultura, spol ali starost sami po sebi niso dejavnik tveganja. Zmotno je torej prepričanje, da so osamljeni samo starejši ali tisti, ki nimajo veliko stikov z drugimi ljudmi. Tudi otroci se lahko čutijo osamljene, če so v šoli kakorkoli nesprejeti, brez pravega prijatelja, zaupnika, ne glede na situacijo doma,« pravi psihoterapevtka. »Poleg tega pa čas, v katerem živimo, ni prav blagodejen. V preteklosti je bila družba prežeta s kolektivizmom, zdaj pa se vse bolj obrača v individualizem. Vse želimo narediti sami, čeprav s tem v resnici ni zadovoljen nihče.«

Znaki so jasni

Vendar pa je izstopiti iz ustaljenih okvirov in ukrepati težko že za tiste, ki niso osamljeni. Za tiste, ki so, je to lahko nepredstavljiv napor. Zato je toliko pomembneje, da znake osamljenosti pri sebi ali drugih pravočasno prepoznate.

»Osamljen človek se umika kontaktu,« razlaga Klavdija Zver Zahwi. »Umika se v delo, dom, zelo je aktiven na socialnih omrežjih, v njegovi komunikaciji pa je opaziti apatičnost, pasivnost v vedenju, brezvoljnost. Tak človek tudi slabo spi in pogosto doživlja nepojasnjene bolečine. Ima številna nihanja razpoloženja in lahko zapade v huda duševna stanja.«

Osamljenost tako pomembno vpliva na mišljenje.

Dolgotrajni občutki osamljenosti lahko vplivajo na način, kako osamljeni vidi svet ter razmišlja o okolici in odnosih. Zaradi slabih izkušenj je lahko previdnejši pri vzpostavljanju stika z drugimi.

Ostaja v svojih mislih, kjer je vse narobe. Tako izgublja energijo, ki bi jo potreboval, da bi kaj spremenil. Gre za obrambni mehanizem, ki ga ščiti pred ponovnimi razočaranji. Zato ga preplavljajo občutki nemoči, sramu, žalosti in včasih pozitivnih dražljajev ni več sposoben prepoznati. Zapada celo v fantazije o tem, kako bi lahko bilo drugače, hitro dela zaključke in je izjemno prizadet, če ga kdo zavrne.

Dlje kot trajajo ti občutki, bolj spremenjen je človek, hitreje tone globlje in dlje traja, da se izvije iz primeža svojih misli.

Osamljenost pri otrocih

Stiske, ki izvirajo iz odnosov v šoli ali vrtcu, otroci pogosto izražajo s telesnimi simptomi; boli jih trebuh, dobijo vročino. Mlajši kot so, več bo telesnih znakov stiske. Starejši so tudi brezvoljni, se ne družijo, so bolj jezljivi ali postanejo celo agresivni.

Za otroke je bistveno podporno okolje. Vedeti morajo, da se lahko z vami vselej pogovorijo. Morda pri mlajših poskusite z metodo, ki jo uporabljajo tudi učitelji. Otroci denimo narišejo skico razreda, s katere je praviloma jasno, s kom se otrok druži in s kom ne. To je pomembna informacija, ki lahko služi kot izhodišče za pogovor, v katerem potrebujejo predvsem razumevanje.

 

Izvor osamljenosti

Najtežje je, ko se osamljenost razvije zaradi duševnih brazgotin iz otroštva. Svoje mesto v svetu in sebe namreč v veliki meri spoznavamo skozi odnose z drugimi.

Psihoterapevtka Klavdija Zver Zahwi pojasnjuje: »V takšnih primerih pogosto opazimo, da je v primarnem odnosu starš-otrok prišlo do konflikta zadovoljevanja osnovnih psiholoških potreb. Otrok se ni počutil sprejetega, varnega, povezanega in navezanega na starša. Otrok namreč pozorno opazuje in čuti čuječnost staršev, njihovo občutljivost za otrokove potrebe in njihovo komunikacijo z otrokom. S temi občutki kasneje vstopa v odnose kot odrasli. Nekateri vstopajo v odnose umaknjeni vase, ne iščejo kontakta, se počutijo neprijetno, prepričajo se, da stik in povezanost nista pomembna, potiho pa čakajo in upajo, da bo kdo opazil njih in njihovo osamljenost. Vendar žal drugi to težko opazijo.«

Tisti, ki iz otroštva v odraslost niso prenesli hujših ran, znajo sebi in drugim pogosteje priznati, da se bodisi duševno bodisi fizično počutijo osamljene. Vedo, da to ni običajno stanje, a hkrati, da ga lahko popravijo. Žena na primer možu pove, da se počuti nesprejeto, mož ženi, da se počuti odtujenega in brez podpore, mladostnik prijatelju pove, da si želi pogovora, ostareli starš prosi za družbo.

Težki, tudi fizični občutki brezizhodnosti

Številni pa občutkov osamljenosti ne znajo izraziti drugim.

Sram jih je, da so osamljeni, predvsem zato, ker je občutek osamljenosti v družbi prav zaradi čaščenja individualizma izjemno podcenjen. Tako se začne začarani krog.

Iz občutkov osamljenosti izhaja veliko duševnih stisk, ki lahko pripeljejo do zelo težkih stanj, tudi do depresije in samomora. Če to traja dlje časa in če človek izgubi smisel v življenju, je namreč obup tako velik, da nima energije za spremembe. Vda se.

»Osamljeni rečejo, da ta občutek boli celo fizično,« psihoterapevtka pripoveduje iz svoje prakse. »In v resnici raziskave s funkcionalno magnetno resonanco pri osamljenih kažejo aktivnost možganskih centrov, ki se sicer sprožijo ob telesni bolečini.«

Ameriška raziskava nakazuje, da je škodljivi učinek osamljenosti mogoče primerjati z učinkom 15 cigaret na dan ter da osamljenost poveča tveganje za smrt kar za 26 do 45 odstotkov. Nedavna švicarska raziskava na velikem vzorcu pa je pokazala, da ljudje, ki so osamljeni, slabše skrbijo za telesno dejavnost ter pogosteje poročajo o kroničnih boleznih, visokem holesterolu, diabetesu, psiholoških stiskah in depresiji. Poleg tega pa svoje zdravje dojemajo kot bistveno slabše od ljudi, ki osamljenosti ne doživljajo nikoli.

Pot iz osamljenosti

Če občutki osamljenosti vztrajajo, ta začne zahtevati svoj davek. Ko želi osamljeni škoditi sebi, ko se nakazujejo misli o samomoru in morda celo pove, da ne vidi več smisla, je skrajni čas za ukrepanje.

Strah pred priznanjem osamljenosti je velik, a to je bistven korak do rešitve. Če ste v stiski sami in se težko komu zaupate ali pa je osamljenost že tako globoka, da laične intervencije ne pomagajo, je zelo učinkovita pot psihoterapija.

Veliko pa lahko za osamljenega v začetku stori že okolica, ki prepozna njegovo stisko. Trenutek, ko osamljeni vidi, da ga drugi upošteva in mu stoji ob strani, lahko pomeni začetek poti iz brezna osamljenosti.

Pri tem pa je potrebne veliko tenkočutnosti. Številni osamljeni so namreč zaradi dogodkov, ki so jih prizadeli, pogosto prepričani, da je varneje ohranjati distanco do ljudi. Poleg tega težko priznajo, da so v stiski, in se težko aktivirajo.

Klavdija Zver Zahwi zato predlaga:

»Če želite pomagati, bodite avtentični, izkažite iskren interes in naklonjenost. 'Zanima me, razloži mi, pomemben si mi.' To je pravi začetek.«

Niste sami

V duševni stiski nikoli niste zares sami. V Sloveniji je veliko ustanov, ki ponujajo podporne pogovore ob osamljenosti in drugih težavah. 24 ur na dan lahko denimo pokličete na telefon Samarijan in Sopotnik (telefonska številka: 116 123).

Včasih osamljeni potrebuje samo iskren pogovor, spodbudo za druženje. »Vprašajte ga o počutju. Če se ne odpre, mu povejte o svojem dnevu. S tem pokažete, da je O. K. govoriti tudi o težkih trenutkih in da se taki trenutki ne dogajajo samo njemu. Spodbudite ga, da gresta kam skupaj. In ne pustite se odgnati. Včasih je potrebnih veliko naporov, da osamljeni dobi občutek, da ni sam in da je pripravljen na prvi korak,« končuje psihoterapevtka.

Čeprav se na prvi pogled morda ne vidi, je v naši okolici vselej nekdo, s katerim se lahko ujamemo in z njim delimo svoje misli. Strah pred zavrnitvijo je velik, a zavrnitev velikokrat boli manj kot dolgotrajna osamljenost. S tem v mislih pazite nase in na ljudi okoli sebe.

Vaš partner za zdravje

S specialistom psihiatrije ali psihologom se lahko o svojih težavah ali težavah svojega mladoletnega otroka posvetujete v okviru zavarovanja Zdravstveni nasvet.

Več

Duševno zdravje v veliki meri določajo odnosi med nami. Kaj o tem meni Alenka Rebula, preverite v intervjuju.

Seznam vseh člankov

Preberite tudi

Nazaj PREJŠNJI NASLEDNJI Naprej