Pazi nase
December 2020
Fotografija: Jože Suhadolnik / DELO

December 2020 | Pogovor

O spremembah, ki jih prinašajo epidemije

Redna profesorica dr. Zvonka Zupanič Slavec ni le zdravnica, predstojnica Inštituta za zgodovino medicine na ljubljanski medicinski fakulteti ter vrhunska poznavalka zgodovine kužnih bolezni v Sloveniji in svetu, je tudi izvrstna pevka, violinistka, kulturnica, predavateljica, svetovljanka, pisateljica ... predvsem pa je njeno znanje z vseh področij neskončno bogato. Širina, s katero opisuje okoliščine bolezni, ki prizadenejo človeka, in vsebinske niti, ki jih križa med sabo, pa kljub teži tematike pletejo dobro premišljeno zgodbo.

Epidemije ne povzročajo le smrti in bede, ampak tudi izjemne družbene spremembe. Kako bi jih opisali?

Vzemimo kugo, ki se je dramatično morilsko širila v 14. stoletju. Umrlo je predvidoma do 200 milijonov takratnega prebivalstva. To je povzročilo katastrofalno demografsko krizo, ki so ji sledile socialna, gospodarska in psihološka kriza. Fevdalni sistem se je zamajal, saj je zmanjkovalo tlačanov. Tudi to je bilo dolgoročno gonilo industrializacije. Zaradi pomanjkanja ljudi so spodbujali rodnost, hkrati pa so vse tiste, ki so znali posegati vanjo – denimo prosvetljene in izobražene ženske – sežigali na grmadah. Kuga se je kazala povsod. V Dekameronu je uvod posvečen kugi, nato beremo sto zgodb, ki si jih je pripovedovalo deset ljudi, prebeglih iz kužnih Firenc. Postavljenih je bilo veliko kužnih znamenj, cerkve so poimenovali po zavetnikih pred kužnimi boleznimi in epidemijami, kot sta sveti Rok in, v današnjih časih ironično, sveta Korona. Kuga je zaznamovala tudi besedišče. S to besedo smo poimenovali tudi druge bolezni, denimo črne koze, kolero, sifilis, celo aids.

So pa že takrat sprejemali številne ukrepe, ki smo jim podvrženi tudi danes. 

Da, prvo karanteno so denimo vpeljali leta 1377 v Dubrovniku; ladjam 40 dni niso dovolili vpluti. Kasneje so se začela deratizacijska prizadevanja, takrat namreč še ni bilo jasno, da so bolezni povezane s podganami in mišmi, ušmi, komarji, muhami in drugo golaznijo. Higiena je zelo počasi začela dobivati svojo veljavo v družbi. Veljala sta izolacija in preprečevanje stikov, predvsem pa je že takrat obstajala velika stigma. Vsak kužni je bil nevaren, vsi so se bali, tudi svojcem niso upali pomagati. Je pa pomrlo ogromno samaritanov in zdravstvenega osebja, saj niso bili zaščiteni na način, ki ga poznamo danes.  

Kako pa kužne bolezni vplivajo na človeka na osnovni ravni dojemanja? Se vklopijo primarni strahovi?  

Za človeka je najpomembnejša samoohranitev. Ko nastopi trenutek negotovosti, ko ljudje ne vemo, kaj se bo zgodilo in ali bo življenje spet tako, kakršno je bilo, se aktivira primarni strah. To je praelement človekove notranjosti, nagon, ki narekuje, da najprej poskrbiš zase. Strah je temelj vsake neznane situacije, tudi manj ogrožajočih, denimo sprememb v službi.

Eksistencialni strah pa je vseeno nekaj dobrega, saj človeka postavi v prežo. Ta je samozaščitna in zato koristna ter nikakor ne kaže na egoizem posameznika.  
Kako bodo epidemije v sodobnem svetu vplivale na nas? Že aktualna epidemija nas je razdvojila na več ravneh.  

To je brez dvoma posledica aktualnega časa, ko je človek zdravstveno dobro zaščiten in ni več nebogljen kot nekoč. V času navidezne popolne zdravstene varnosti je prišlo do družbene pozabe. Nekdo, ki epidemije še ni izkusil, bo o njeni resnosti dvomil. Mladi ljudje, denimo, nimajo lastne izkušnje, ne vedo, kaj pomeni umirati za davico ali škrlatinko. Gre za nepoznavanje in nesprejemanje preteklega časa, za nevrokognitivni evolucijski fenomen. Številni ne vedo, da svoboda, kot obstaja danes, ni od nekdaj in da so nam to svobodo omogočili znanost, medicina, razvoj. A svoboda enega se konča, kjer se začne svoboda drugega, posebno v epidemiji. Vsi, ki danes tega ne razumejo, se morajo ozreti v preteklost. To historično izkušnjo je treba revitalizirati.

Pomembno je znati stvari, tudi omejitve, sprejemati, stopiti skupaj, na novo privzgajati kolegialni duh in solidarnost. Predvsem pa je pomembno razumevanje, da kužne bolezni rešujemo le tako, kot so nastale – na globalni ravni.  
Kako težko delo imate zdravniki v boju z lažnimi, celo škodljivimi informacijami? 

Težko. Preveč je laži, polresnic ali nehotenega zavajanja zaradi slabega razumevanja. Medicina temelji na ogromni količini znanja, ki je zaradi svoje narave laikom pogosto težko razumljivo. Vendar se mi še pomembneje zdi, da bi se ljudje spet zavedeli, kar so nekoč že vedeli: če koga, potem je treba zdravnike ohraniti karseda zdrave. Adolf Hitler je denimo sprva imel zdravnika v vsaki četi, a jih je cela vrsta pomrla in je ta odlok hitro preklical. Ker je vedel, da jih nujno potrebuje. 

Ampak tudi zdravniki in zdravstveno osebje imajo vso pravico, da jih je strah okužb pri delu s pacienti in smrti.  

Seveda, samoohranitveni nagon imamo vsi. Zato zdravnikov in osebja ne gre jemati za samoumevne.

Dokler ni bilo zdravil, so infekcijski oddelki težko dobili osebje. Z infekcijske klinike v Ljubljani je v času razmaha aidsa odšla več kot polovica negovalnega osebja. Tega ne gre črtiti, ampak je treba razumeti žrtvovanje, ki ga darujejo za nas.

Zato je vsakršno neupoštevanje preventivnih ukrepov vredno obsojanja. Hkrati pa – kljub Hipokratovi prisegi – nima nihče pravice pričakovati, da denimo medicinska sestra nosi glavo na pladnju za tiste, ki se ukrepov ne držijo. Gre za odgovornost vsakega posameznika do sočloveka.  

So nekoč lažje sprejemali kolektivno odgovornost, solidarnost, omejevanje svobode?  

Da, ampak na to je delno vplivala tudi nemoč, ker ni bilo zdravil. Poleg tega so imeli ljudje prvoosebno izkušnjo s smrtjo zaradi epidemij. Ozavestili so, da obstaja, hkrati pa so avtoriteto, ki jih je ščitila, spoštovali. V sodobnem času pa se je svet zdel samoumevno varen. Življenjska doba se je podaljševala, razcvet se je zgodil na vseh področjih. Zdelo se je, da je človek postal skoraj nesmrten.

In tudi (ne)sprejemanje smrti kot dela življenja lahko vpliva na odziv na epidemijo in ukrepe, kajne? 

Zagotovo. Slepimo se zaradi lažnega občutka, da nas ne bo dohitela. Ampak smrt je treba demistificirati. To, da je smrt izginila iz komunikacije, je velika napaka. Za družbo je slabo, da ne ve več veliko o trpljenju, da stare ljudi skrivamo v domove, da otrokom prikrivamo smrt ter jih oropamo izkušenj poslavljanja in pogreba.  

Torej se je vselej bolje prilagoditi in sprejeti kot bojevati se z neizogibnim?

Ljudje smo zmožni marsičesa, če le želimo. Prožnost duha, telesa in družbe, sprejemanje, prilagajanje – to je naša zmožnost, da najdemo sožitje s situacijo, v katero zaidemo. Največje viharje preživijo samo bilke, ki so gibke. Poglejte, kako gibki smo v resnici! V sožitju z epidemijo novega koronavirusa delamo na daljavo, rešujemo gospodarstvo, negujemo stike. Morali bi biti veseli, da nam je ta možnost sploh dana. Epidemije, kakršna je aktualna, ni bilo celo stoletje. COVID-19 je čisto nova bolezen, s katero se ni še nihče srečal. Ampak stanje je prehodno, izboljšalo se bo, vendar se bo globalni, fizično vsepovezovalni svet, kot je bil še včeraj, spremenil.

Toda že v 21. stoletju smo imeli celo vrsto potencialno nevarnih izbruhov, ki bi lahko imeli enak učinek. 

Te smo krotili, novi koronavirus pa je ušel izpod nadzora. To bi se nam lahko zgodilo z vsemi prejšnjimi – s sarsom, mersom in ebolo, pa s ptičjimi gripami, a so na srečo nekateri od teh povzročiteljev tako smrtonosni, da žrtev ubijejo preden se uspe bolezen široko razširiti. Te smo imeli na vsakih nekaj let.

Zakaj tako pogosto?

Vse to so bolezni živalskega izvora in na človeka preskočijo samo zaradi našega pretesnega bivanja z njimi oziroma poseganja v naravo! Življenjski prostor živali se oži. Poglejte primer ebole: prenaša jo sadni netopir. Zaradi izsekavanja pragozda se je pomaknil na obrobje, tam je virus preskočil na opice, z opic pa na človeka. V naravi je vse povezano.

Ravnovesje v njej je tako krhko, da lahko vsak tresljaj na enem koncu povzroči cunami na drugem. Narava nima namena strašiti, le »odvrti se njen film«, ko gre prek meja.  
Je bila pogostost novih bolezni v 21. stoletju znamenje, da bo prej ali slej počilo?

Infektologi so epidemijo dolgo napovedovali. A prepričani smo bili, da bo vzrok naslednje epidemije kak nov sev gripe ali star sev, proti kateremu nismo več kolektivno imuni. Gripa je v 20. stoletju pomorila ogromno ljudi. Samo španska gripa jih je vzela med 50 in 100 milijoni, in to večinoma v štirih mesecih leta 1918. Ampak proti gripi imamo danes relativno uspešno cepivo, s pomočjo katerega smo zaščiteni pred različnimi sevi, pa tudi obolelost, povzročeno z drugimi sevi, cepljeni lažje prenese. Z novim koronavirusom pa se ni srečal še nihče. Naša imunost proti njemu je natančno nič. Zato smo zdravniki vedeli, da bomo za bolezen, ki jo povzroča, dovzetni vsi, posebno ker je okužba kapljična in se virus najverjetneje lahko delno prenaša tudi po zraku.

Kako zdravniki sprejemate dejstvo, da ste na določenih področjih kljub znanju nemočni?

Zdravnik je izobražen v duhu, da je narava najmočnejša, da se vedno znova porajajo nove bolezni. Zavedamo pa se tudi, kaj je grožnja, zato vselej svarimo pred posegi v naravo. Živalske klice so za človeka nevarne, nanje nismo adaptirani. V naravi pa se stvari nenehno spreminjajo.

Črne koze in otroška paraliza sta eni redkih bolezni brez živalskega gostitelja in zato smo ju s cepivi lahko izkoreninili. To je nepopisna zmaga. Cepljenje je res najveličastnejše odkritje v zgodovini medicine.

Preden bomo COVID-19 tako spoznali, da ga bomo zapisali kot poglavje v šolske knjige, bo dolgo trajalo.  

Kaj bo – po vašem poznavanju preteklih epidemij – prinesel pokoronski čas?  

Lokalno bo postalo novo globalno. Živelo se bo drugače, a ne nujno slabše. Pojavljale se bodo nove priložnosti. Geografske daljave, ki so nam pomenile prestiž, lahko zamenjamo za poduhovljeno življenje v bolj domačem okolju, z literaturo, glasbo, pogovorom, veseljem, bolj duhovno. Ta čas bo lahko oživil stare in prinesel nove vrednote. Nuja po absolutni mobilnosti in hiperkomercializacija sveta se bosta morali umakniti. Globalizacija bo stopila velik korak nazaj, s tem pa verjetno tudi megaprodukcija, živeli bomo bolj virtualno. Zdaj lahko damo priložnost življenju v pravem pomenu besede.

Fotografija: Jože Suhadolnik

Seznam vseh člankov

Preberite tudi

Nazaj PREJŠNJI NASLEDNJI Naprej