S svojo držo govorimo tudi, ko smo tiho

Telesno in duševno počutje vpliva na našo držo, hkrati pa drža vpliva tudi na naše počutje. O govorici telesa, prvih vtisih, ter o tem, zakaj prav s telesno držo in nastopom izkazujemo in gradimo samozavest, smo govorili z Anjo Križnik Tomažin, strokovnjakinjo javnega in poslovnega nastopanja, trenerko komunikacijskih veščin, coachinjo in mojstrico komunikacijskega orodja SDI.

Kaj ste o meni izvedeli v prvih sekundah srečanja?

To je kompleksno vprašanje, a menim, da prvi vtis traja ves čas srečanja. Človeka težko presodiš v prvih sekundah, ker se preveč ukvarjaš sam s sabo. Saj veste, kako redko si zapomnimo ime človeka, ki se nam predstavi; preveč se ukvarjamo s seboj.

Kako pomemben del tega, kako nas vidijo drugi, pa je drža? Rek, da nekdo »ima hrbtenico«, je zelo pomenljiv.

Naše telo ves čas govori, kdo smo, kako se počutimo, o čem razmišljamo, tudi ko smo tiho. Več kot polovico komunikacije ustvari telo – drža, izraz na obrazu, raba rok, energija, ki jo izžareva telo. Zato je pomembno, da smo v svojem telesu pokončni, da »imamo hrbtenico«. To povezujem tudi s ponosom in zaupanjem vase ter sprejemanjem samega sebe. Zame je človek s hrbtenico tisti, ki sprejema svoje prednosti in slabosti ter s ponosom in odprtostjo vstopi v prostor. Dejstvo pa je, da pokončne drže ni brez močnih mišic. In to je ta močna povezava s hrbtenico.

Določene reakcije pa se zdijo zapisane v naših (morda plazilskih?) možganih. Ko nekdo zmaga, dvigne roke, ko izgubi, se zakrči sam vase.

To je povsem naraven odziv, res je. Ko je neandertalca napadel lev, so njegovi plazilski možgani preklopili v nagon po preživetju: se boriš, zbežiš ali zmrzneš. Ko čutimo nevarnosti iz okolice, in to so lahko osebe, trema, morda poraz, začne telo lesti skupaj. Človek se skrči, da zaščiti trebušno votlino. Telo to počne organsko.

Vsak manko ali neskladnost na enem področju se izrazi na drugem. Dokazano je, da so čustva in misli ob pokončni drži neprimerno bolj pozitivni. Najlažja pot do spremembe duševnega stanja je tako prav z upravljanjem telesa, saj lahko to storimo najhitreje.

Amy Cuddy, znana raziskovalka govorice telesa, ugotavlja prav to – da lahko z držo vplivamo na svoje počutje in da že ustrezna drža povzroči izločanje hormonov, ki prispevajo k zamozavesti.

Drži, ta povezava je res neverjetna. Ko se vzravnamo, se energijsko odpremo, prsni koš se odpre, s tem pa se povečajo naša moč, suverenost, občutek kredibilnost, ki ga dajemo, občutek samozavesti. Če imaš pokončno telo in na obrazu le prijazen izraz, je v nekaj sekundah drugačna energija.

Se da to naučiti? Ali lahko tudi s prisiljenim nasmehom ustvarimo enak učinek?

Ljudje, ki niso vešči poslovnega nastopanja in govorjenja v javnosti, se morajo na začetku malce prisliti. Ampak umetno ustvarjanje nekega vzdušja ni nujno slabo. Vsem se nam zgodi, da vstanemo z levo nogo.

Zato verjetno pa se dogaja tudi obraten proces: če nekaj boli, se to vidi v drži. Je tudi zato kronična bolečina tako nevarna, ker ta trikotnik telo – misli – čustva ujame v začarano spiralo slabega počutja?

Absolutno. Imam obdobja, ko me boli križ, a ko se z mislimi in čustvi prepustim drugi stvari, ta bolečina nenadoma izgine. Seveda se potem vrne, ampak to je lep primer povezanosti v trikotniku telo – misli – čustva. Ne moremo posploševati, da lahko z mislimi ozdraviš bolečino, a povezava gotovo obstaja. Naši možgani so zmožni neverjetnih stvari; poglejte potapljače na vdih, kako sami umirijo srčni utrip. A dejstvo je, da je vsak negativni vpliv, denimo stres, treba izničiti, če ne želimo, da se nalaga. In najlažje je to storiti s telesno aktivnostjo, z gibanjem.

Ampak naša drža in počutje pomembno vplivata tudi na naš glas, kajne?

V glasu je ogromno neverbalne komunikacije. Že sama drža lahko vpliva na barvo glasu. Če je denimo glava povešena, zapira prehod zraka mimo glasilk. Na barvo glasu vpliva tudi, ali imaš na obrazu nasmeh ali ne.

Pa pravilno razumemo govorico telesa? Raziskave s Princetona so pokazale, da po samo eni sekundi ogleda nemega nastopa politika lahko s 70-odstotno gotovostjo napovemo, ali bo prišel v senat.

Mislim, da ljudje, ki se ne ukvarjajo s tem, ne vedo natančno, kaj vidijo, vedo pa, da jim nekaj »ne štima« ali pa jim »štima«. Zato je zelo pomembna forma, drža. Če imaš dobro formo, ki jo podpira dobra vsebina, bodo ljudje čutili zaupanje. Sicer bodo čutili, da nekaj ne deluje, da morda človek nekaj skriva.

Smo pa predvsem osredotočeni na govorico telesa drugih, kajne?

Vas bom popravila. Večinoma smo osredotočeni nase, čeprav bi bilo bolje, da ne bi bili. Vsi nastopamo vsak dan. Že med nama je tole nastop. Ko imamo občutek, da nastopamo, se v nas odvija borba: dvigne se srčni utrip, pojavijo se tresavica, potenje, rdečica. Takrat se začnemo ukvarjati sami s sabo: kako bomo povedali, kaj moramo povedati, kako nas gledajo … Zato vedno svetujem, naj se govorec osredotoči na poslušalca. Ko se začneš ukvarjati z drugim, se vihar v tebi poleže.

Pa se zavedamo svoje govorice telesa?

Ne gre posploševati. Veliko ljudi ne ve, kako naj stojijo, kaj naj delajo z rokami in kam naj gledajo, predvsem pa ne vedo, kaj s čustvi, ki so v njih. Nastopam vse življenje, a še vedno največ časa posvetim psihični pripravi, ker vem, da bo vsebina potem že prišla.

Hkrati pa sporočilo manjka tudi, če ljudje način sporočanja, razumemo povsem drugače, kot je bil mišljen.

Tako je. Ker smo različni, je treba prilagajati tudi komunikacijo. Človeku, ki rad pove reči neposredno, bodo ljudje, ki imajo radi tak način, hvaležni. So pa ljudje, ki se bodo počutili ogrožene in se bodo zato nemudoma vklopili njihovi plazilski možgani. Sporočilo tako sploh ne bo imelo možnosti prodreti do neokorteksa, kjer poteka racionalni razmislek. Plazilski možgani se vklopijo nemudoma, neokorteks pa potrebuje več časa. Če govorec želi, da ljudje reagirajo racionalno in ne nagonsko, morajo komunicirati tako, da sporočila dosežejo neokorteks hitreje, sicer je ta pot (prek plazilskih možganov) predolga.

Se lahko neke nove drže, nastopa, naučimo?

Da postaneš dober govorec, je proces. V tem procesu tudi osebnostno zrasteš, ker je vse povezano med sabo. Več kot nastopaš, bolj si suveren, samozavesten v dojemanju in vedenju. Da narediš resnično spremembo, pa se moraš s tem zares ukvarjati. To, da znaš svoje telo obvladati in da razumeš, kaj telo dela ob čustvenih reakcijah, je že dobra pot za ustrezno delovanje trikotnika telo – misli – čustva. In zanimivo je: ko se sebi močneje posvečaš, se začneš močneje posvečati tudi drugim, ker jih znaš bolj videti in prebrati.

Kako kompleksni (in lepi) so lahko odnosi med nami? Preberite intervju z Alenko Rebula.

Fotografija: Domen Grögl