Ko ne gre brez ... o odvisnosti

Začne se nedolžno, pogosto zabavno. Kozarec vina pred spanjem, cigareta ob kavici, igra na srečo, ko so možni dobitki veliki, videoigrica za sprostitev, nabiranje všečkov v prostem času, tableta za pomiritev ob hujšem stresu, sladkarije in čips ob televiziji. S seštevkom neugodnih dejavnikov in sprožilcev odvisniškega vedenja pa zabava preraste v kamen, ki duši nas in sčasoma tudi našo okolico. Odvisnost se zaje v vse pore življenja in prevzame njegove vajeti. Le s svojo odločitvijo in s pomočjo okolice jih lahko prevzamemo spet nazaj v svoje roke. Proces je težak, vendar je rezultat – tako pravijo ozdravljeni – nadvse nagrajujoč.

Če bi bil to običajen članek, bi pisali o statistikah odvisnosti po svetu, o tem, koliko ljudi je zapadlo v odvisnost med koronakrizo in kako je zrasla (zlo)raba protibolečinskih tablet. Pa ne bomo. Ker odvisnost ni in ne sme biti le statistika.

Zato si zaslužijo in potrebujejo enako sočutje, poskus razumevanja, pomoč in podporo, kot jih potrebuje denimo srčni bolnik.

Odvisnost se lahko razvije zelo neslišno

Ker je odvisnost po razlagi psihoterapevtke Klavdije Zver Zahwi, univ. dipl. psihologinje, bolezen ne glede na to, ali gre za odvisnost od kemičnih sustanc ali denimo iger na srečo, jo je treba tako – kot bolezen – tudi obravnavati in zdraviti.

Če denimo sanjarimo, nam to pomaga »izklopiti« lastne snovi, ki jih proizvajajo možgani. Tudi če se izklopimo med intenzivno vadbo, se s tem omamljamo. Še hitreje pa nam v vzporedno realnost pomagajo kemične substance in dejavnosti, ki sprožajo občutke užitka. K tem »pomagalom« se radi vračamo zaradi ugodja, ki ga povzročajo.

Vzorec, denimo ena pijača na dan, se spremeni v navado, ta pa v (že) škodljivo vedenje. To je prvi kazalnik, da se s težavami ne soočamo konstruktivno, kar se dogaja zato, ker nas takšnega soočanja ni nihče naučil. In prav to škodljivo vedenje z vse večjimi odmerki omame hitro preraste v prisilno vedenje, pri katerem nas vodi notranja psihična prisila. Takrat se samo z lastno voljo ne moremo več rešiti tega bremena, ampak potrebujemo pomoč. A preden jo bomo poiskali ali privolili, da nam pomagajo, bo nastopilo zanikanje, laganje samemu sebi, da lahko prenehamo, kadarkoli želimo. Takrat nas k ukrepanju samo s prepričevanjem verjetno ne bo pripravil nihče.

Samo telesne odvisnosti ni

Psihoterapevtka, ki v svoji praksi pogosto pomaga odvisnikom, pravi, da nima smisla govoriti o tem, katera oziroma kakšna odvisnost je hujša. Zagotovo pa velja, da so psihološke odvisnosti bistveno bolj trdovratne. Poleg tega jih je tudi težje prepoznati, saj vzorce vedenja pogosto normaliziramo in lahko zato hitreje zabredemo, kasneje pa potrebujemo več časa za ozdravitev.

Hkrati pa psihološko odvisnost povzročajo tudi kemične odvisnosti, za katere so količinske meje sicer v grobem zastavljene ali pa je vsaj jasno, kaj povzročajo. »Vsaka odvisnost ima namreč globoke psihološke vzroke,« pojasnjuje Klavdija Zver Zahwi. »Izvor odvisnosti je notranja čustvena bolečina, s katero se posameznik skozi življenje ni naučil spopadati konstruktivno. Praviloma gre za ljudi, ki imajo nizko samopodobo, ki se ne zaznavajo kot dobre in imajo veliko občutkov sramu in krivde, ker so, kakršni so. To je povezano z občutenjem sebe. Svoj pravi jaz morajo prekriti s socialnim jazom, ki jim je pomagal preživeti v okolju.«

In tu se skriva največji paradoks človeške psihe: kdo smo, se učimo predvsem od drugih, učimo se z opazovanjem njihovih odzivov na nas in iz njihovega vedenja. Kaj bo posameznik storil z občutki, ki jih doživlja, je torej odvisno od številnih dejavnikov, kot so ugotovitve in prepričanja, ki smo jih dobili skozi izkušnje z drugimi. Če posameznik nima stabilnega psihološkega jedra – in za to nikakor ni kriv sam –, odziv okolice zanj ne bo samo informacija, ampak trda resnica. Prav zaradi teh izvorov je odvisnost treba obravnavati celostno.

Pot do rešitve je težka, a je cilj nagrajujoč

Ker duševno nezdravje in odvisnost hodita z roko v roki, odločitev prenehati najpogosteje ni dovolj. Odvisnike običajno prepriča šele trenutek, ko dosežejo dno – ko v družbi ne funkcionirajo več, ko družina razpade, ko zbolijo, bankrotirajo ali ko jim bližnji postavijo ultimat. Za to, da se začne situacija odvijati v pravi smeri, so včasih potrebni skrajni ukrepi.

Odvisnik preprosto ne zmore sam. Zato je še toliko pomembneje, da si odvisnost priznajo tudi družinski člani odvisnika. Neredki so primeri, ko so tudi zakonci soodvisni. Želijo prepoznati težavo pri partnerju, a jo dolgo časa zanikajo in je ne jemljejo tako resno, saj se z boleznijo ne želijo soočiti. Okolica naj bi, kolikor pač zmore, ponudila podporo in pomoč in naj ne bi obsojala; obsojanje lahko odvisnika namreč potisne še globlje. Se pa morajo družinski člani seveda samozaščititi. Ko je tudi zanje preveč, se morajo umakniti, posebno, ko je ogroženo življenje ali finančna varnost družine.

A ko pride do pomembne odločitve (in odločiti se mora odvisnik sam), se začne delo. Samo prenehanje je lahko rešitev za kratek čas ali pa še to ne, za trajno rešitev je potrebno več.

»Če vzroka za tako vedenje ne odpravimo, se odvisnik nenehno vrača v iste vzorce vedenja. Nenehno hodi po robu,« pravi psihoterpavetka Klavdija Zver Zahwi. »Šele ko ozavesti svoje vzorce – zakaj je denimo čutil potrebo po omamljanju in kdaj se je omamljal – in jih razume, jih lahko začne spreminjati. S tem pa začne odpravljati tudi vzroke za svojo odvisnost.«

Skupaj z odpravljanjem vzrokov pa je nujno tudi izogibanje okoliščinam in ljudem, ki so sprožili odvisniško vedenje.

Terapija je veliko časa zelo naporna, opisuje psihoterapevtka. Posameznik se sooči z lastnimi občutki, intenzivno čuti vse, česar mu do zdaj zaradi omame ni bilo treba čutiti. To je brez dvoma boleč proces, je pa tudi najpomembnejši.

Ozdraveti namreč tudi v primeru odvisnosti pomeni živeti. In kaj je lahko pomembnejše kot (kakovostno) živeti? Za to se je vredno potruditi – če se z odvisnostjo soočamo sami ali kdo v naši bližini.

Odvisnost je pogosto povezana s tesnobo in depresijo. Kako ju prepoznati, preberite v članku.