Tesnoba in depresija se ne ozirata na leta

Med pandemijo koronavirusa so se tesnobni občutki začeli razraščati tudi v ljudeh, ki s tem v preteklosti niso imeli težav. Posebno težek čas pa je to lahko za ljudi, ki so se že prej soočali s tesnobo in pogosto spremljajočo depresijo. Ti dve bolezni ne poznata izjem. Prizadeneta lahko mlade in stare, aktivne in manj aktivne. V času, ko je raznovrstnih stisk vse več, je postalo še toliko pomembneje, da smo vsi pozorni nase in na ljudi v svoji okolici. Le tako lahko pri sebi prepoznamo, da ni vse, kot bi moralo biti. Le tako lahko opazimo stisko drugega in mu pri tem ponudimo roko pomoči. Ta je nujna. Prej pride, bolje je.

Ne le zaradi pandemije, ampak tudi zaradi splošnega vzdušja in pričakovanj v družbi ter spremenjenega življenjskega sloga strokovnjaki za duševno zdravje že nekaj časa opozarjajo, da se tiho, a hitro razvija še ena epidemija – epidemija tesnobe in depresije.  

Tesnobe, z njo pa pogosto tudi depresije (in obrat no) je v družbi vse več. Storilnost in uspešnost sta postala družbena temelja, ki jima je v vsakodnevnem življenju težko ubežati. Ali ste se sposobni iz tega izločiti in se obvarovati pred zapovedjo doseganja najrazličnejših od zunaj postavljenih ciljev? Se znate ubraniti potrtosti, če jih ne dosežete, in si postaviti svoje smiselne cilje? Znate brez slabe vesti počivati?

Vsi kdaj čutimo pomanjkanje volje in otožnost, ko se zdi, da je vsak najmanjši napor pretežak. Vsi doživljamo tudi občutke nemira, ko se soočamo z neznanimi situacijami in ko nimamo razvitih strategij spopadanja z njimi. Tesnoba je v določenih situacijah celo varovalna. Ko smo izpostavljeni nevarnosti, lahko hitro odreagiramo. A uporabna je le, ko jo sproži pravi vzrok.

Duševna motnja je bolezen kot vsaka druga

Dr. Zvezdana Snoj, dr. med., specialistka psihiatrije in doktorica medicinskih znanosti s področja psihiatrije, ki dela na kliniki Eirini, poudarja, da prihaja pri tesnobnosti (anksioznosti) in depresiji, ki se pogosto pojavljata z roko v roki, do telesnih sprememb, na katere sami nimamo vpliva.

V procesu prenosa signalov v možganih pride do neravnovesja,« pravi dr. Snojeva. »Takšna neravnovesja se pokažejo celo na sodobnih slikovnih preiskavah možganov. Ljudje z duševnimi motnjami, denimo ljudje z depresijo, v določenih delih možganov izkazujejo povsem drugačno stanje kot ljudje, ki nimajo depresije.« 

Takšno samoobtoževanje je še posebno škodljivo, saj podaljša čas do iskanja pomoči, čas pa je pri reševanju tovrstnih težav izjemnega pomena. »Hitra prepoznava in ukrepanje sta zelo pomembna,« pravi dr. Zvezdana Snoj. »Če se problem ne poglablja, potrebujemo za zdravljenje in okrevanje bistveno manj časa.«

A opaža, da čakamo predolgo. Ko oboleli poiščejo pomoč, je praviloma že zelo hudo. To pripisuje škodljivi stigmi, ki še vedno spremlja duševne bolezni.

Vendar dr. Snojeva zavračanje pomoči pri duševnih boleznih povsem enači z zavračanjem medicinske pomoči pri zdravljenju telesnih boleznih, denimo pri pljučnici.

»Iskanje pomoči pri duševnih težavah je v našem okolju še vedno zmotno označeno kot znak šibkost. In to je res škodljiv pogled! Vsekakor upam, da bodo sedanje in prihodnje generacije duševno zdravje in pomoč na tem področju dojemale le kot težavo, ki jo lahko s pomočjo strokovnjakov uspešno rešijo,« meni dr. Snojeva.

Zakaj se razvijeta tesnoba in depresija?

Ti dve motnji se običajno pojavita zaradi součinkovanja več dejavnikov: individualnih, družinskih, družbenih, okoljskih, skupnostnih in kulturnih pa tudi genskih. Nedavna genska raziskava Univerze Yale je na analizi 200.000 ljudi denimo pokazala, da tveganje za nastanek tesnobnosti in depresije določa istih šest genov, zato se pogosto pojavita druga ob drugi.

»Praviloma se razvijata počasi, lahko tudi več let,« pravi dr. Snojeva. »Razvoj teh motenj je soigra številnih dejavnikov. Pogosto imajo oboleli gensko predispozicijo. Negativni zunanji dejavniki pa so sprožilci, ki pripomorejo, da se motnja razvije.«

Če zvečer s sebe speremo umazanijo dneva, bi morali tudi misli prečistiti navlake, ki se tja usede čez dan. Možgani morajo namreč predelati in »prebaviti« veliko informacij, situacij, okoliščin, težav in izzivov. Če jih predelujejo učinkovito, se posledice ne kopičijo. Tako ostanemo mentalno odpornejši, zdravi, to pa se kaže tudi na zdravju telesa. Brez enega ni drugega.

Toda vsi nimajo enako razvitih sposobnosti učinkovito predelati in obvladati negativne situacije in zunanje pritiske. Tega se sicer lahko naučimo (več o tem v nadaljevanju). Obstaja pa skupina, ki pri tem potrebuje posebno pozornost – mladi. »Pri njih je nevroplastičnost zelo izrazita, možgani in živčni sistem so še v razvoju, manjša je rezilienca, osebnostno še niso povsem formirani,« opozarja dr. Snojeva. »Mlad človek še ustvarja svojo identiteto, zato je bolj občutljiv in tudi dojemljiv za zunanje dražljaje.«

In vdori v naš zaznavni svet so velikanski ter prihajajo z različnih strani, posebno tu mislimo na nekritični vdor vsebin iz elektronskih medijev. Teh starejše generacije ne poznajo tako dobro. Zato se morajo predvsem starši izobraziti na tem področju, da otrokom lažje pomagajo in pri njih gradijo tudi duševno odpornost proti vplivom, ki lahko zamajejo njihovo duševno zdravje.

Kako prepoznati težave?

Tako depresija kot tudi tesnobnost se lahko dolgo skrivata za številnimi simptomi. Teh pogosto niti sami niti okolica ne znamo nemudoma prepoznati in pripisati globljim težavam.

Obe motnji se namreč praviloma kažeta tudi s telesnimi težavami – bolečinami, slabim počutjem, prebavnimi težavami, razbijanjem srca … Ker so te otipljivejše, se jim oboleli in okolica pogosto močneje posvetita, čeprav so le simptom duševnih težav. 

Čeprav opisujemo simptome depresije in anksioznosti ločeno, se ti pogosto prepletajo.

Pri depresiji se izrazito kaže dlje trajajoča žalost s pomanjkanjem volje in energije za sicer običajne dejavnosti. Lahko jo spremljajo razdražljivost, jokavost, napetost, poležavanje in umikanje v samoto. Globoko depresivni pogosto težko vstanejo iz postelje, s težavo poskrbijo zase, so utrujeni in imajo motnje spanja. Njihove misli so praviloma črne in slabe. Napolnjujejo jih občutki nevrednosti in krivde. Zdi se jim, da gre vse narobe, da nič nima pravega smisla in da za to ni pomoči. Pojavljajo so tudi misli na smrt.

Tesnoba nastaja kot posledica stanj, v katerih posameznik pretirano občutljivo odreagira na situacije, ki jih ocenjuje kot nevarne. Odziv je pretiran ali pa zanj sploh ni izrazitega zunanjega vzroka. Oboleli doživlja izrazite občutke strahu, vseprežemajoče občutke tesnobe, ki lahko naraščajo do paničnega napada. Ti strahovi in napetost napolnjujejo njegovo življenje, zato se težko umiri, ne spi, je razdražljiv, celo agresiven. V nenehnem strahu se težje posveti vsakodnevnemu življenju. 

Tudi otroci in mladostniki niso varni

Tesnoba in depresija sta tudi najpogostejši duševni motnji otrok in mladostnikov. Vse več mladih in otrok trpi zaradi tesnobe, depresije, samopoškodovanja in samomorilnih misli. V zadnjih 40 letih se je tveganje za pojav teh dveh bolezni pri mladostnikih podvojilo.

V aktualnih razmerah pa so prizadeti tudi otroci, ki niso bili med izrazito ogroženimi.

lovenska raziskava NIJZ, ki je bila še pred epidemijo opravljena med najstniki, je pokazala, da skoraj petina mladih od 11 do 18 let razmišlja o samomoru. O občutkih žalosti je poročalo 30 odstotkov 15- in 17-letnikov, velik delež teh pa je izkazal povečano možnost za depresijo. Z NIJZ poročajo tudi o dokazanem povečanju pogostosti tesnobnih motenj. Deklice (kot tudi kasneje ženske) so dvakrat močneje podvržene razvoju depresije in tesnobe; razlog naj bi bilo dejstvo, da je pri depresiji in tesnobnosti prizadet predel možganov, povezan z izločanjem estrogena.

Simptomi so pri mladih podobni kot pri odraslih. A ker so pri njih te motnje povezane še z obdobjem pubertete, jih je nujno hitro prepoznati in tako tudi ukrepati. Pri tem imajo starši zelo pomembno vlogo. Povezujte se z otrokom, bodite z njim vsak dan v kontaktu. Poklepetajte z njim, se pogovorite, nasmejte, povejte drug drugemu, kaj vam ni všeč. Ustvarjajte bližino, kajti le bližina bo omogočila, da boste težave prepoznali.

Zdravljenje in preventiva

Ko se zdi, da ni vse, kot bi moralo biti, in ko za dogajanje ni otipljivega telesnega vzroka, je treba pomisliti na duševne težave.

Dr. Zvezdana Snoj poudarja, da je pomoč usposobljenega strokovnjaka bistvena. Zdravila, ki so danes varna in ne povzročajo odvisnosti, ponovno vzpostavijo telesno ravnovesje na nivoju možganov. To pa odpre vrata učinkoviti psihoterapevtski obravnavi. Ko so motnje pozdravljene na telesni ravni, uživanje zdravil ni več potrebno. Je pa izjemnega pomena, da se razreševanje težav nadaljuje s psihoterapijo. Ta namreč pomaga pridobiti uvid v težave in tudi gradi sposobnosti za spopadanje s sprožilnimi dejavniki v prihodnosti.

Dr. Zvezdana Snoj poudarja, da je pomoč usposobljenega strokovnjaka bistvena. Zdravila, ki so danes varna in ne povzročajo odvisnosti, ponovno vzpostavijo telesno ravnovesje na nivoju možganov. To pa odpre vrata učinkoviti psihoterapevtski obravnavi. Ko so motnje pozdravljene na telesni ravni, uživanje zdravil ni več potrebno. Je pa izjemnega pomena, da se razreševanje težav nadaljuje s psihoterapijo. Ta namreč pomaga pridobiti uvid v težave in tudi gradi sposobnosti za spopadanje s sprožilnimi dejavniki v prihodnosti.

sa čustva, tudi negativna, so popolnoma naravna, kot sta naravna tudi sreča in veselje. Ko jih znate izraziti in predelati, ne da bi škodila vam in drugim, ste že na dobri poti. Posvetite se temu, da ugotovite, kaj bi pomagalo vam, kako lahko dosežete umiritev, sprostitev, kaj lahko storite za boljše soočanje s situacijami v prihodnosti. Z bližnjimi je to pogosto težko predelovati, saj za to potrebujete varen prostor in človeka, ki je čustveno odmaknjen od vašega življenja in je zato tudi objektiven.

Predvsem pa ne čakajte. Ko pri sebi ali drugih zaznate odmik od običajnega, spregovorite, vprašajte, se ponudite, povejte. Duševne težave so bolj razširjene, kot se zdi na prvi pogled. Z njimi se sooča veliko ljudi v vaši okolici, pa vi tega verjetno sploh ne veste. Naj bo ta misel spodbuda za pravočasno ukrepanje – brez tabujev in stigme.

Tesnobo in depresijo pogosto spremljajo tudi občutki osamljenosti. Preberite članek.  Izvedeli boste, da samota ni nujno osamljenost in obratno.