Reševalka v podzemlju

Mateja Mazgan skriva v sebi skoraj neusahljiv vir energije, vsaj zdi se tako. V svoje dneve strne vse redne službene in družinske obveznosti pa tudi pisanje, šport, igranje na flavto in prostovoljstvo v Jamarski reševalni službi. Marsikdo bi v tem prepoznal nenehen stres, Mateja pa v tem vidi le polnost in bogastvo življenja.

Na prvi pogled se zdi, da ste skoraj nadčlovek, superženska. Ampak verjetno tudi vi kdaj začasno iztirite, se izčrpate in potrebujete popolno sprostitev.

MM: Seveda in takrat poslušam svoje občutke. Ne oziram se preveč na pričakovanja okolice, ampak poskušam s svojima dvema otrokoma in partnerjem živeti življenje, ki ustreza nam. Sprejemam to, da nekateri ljudje za sprostitev potrebujejo počitek, mene pač sprostita narava in gibanje, ki ga nujno potrebujem za dobro počutje. Takrat delam fizično, psihično pa ne. Imam ogromno stika z ljudmi, verjetno mi zato vse bolj ustreza tišina, mir. Tega iščem v naravi in vztrajam, dokler ga ne najdem. Nikoli ne poskušam preslišati svojih potreb in nič več ne delam stvari za dosežek, ampak samo za užitek, zase. To se mi zdi ključno. Kot najstnica sem trenirala kolesarjenje, ki je bilo kot služba. Ko sem spoznala, da bi rada počela še kaj drugega, je kolo postalo sprostitev. Danes je obvezna le še služba, ki pač mora biti dobro opravljena. Vse ostalo je bonus: druženje z otrokoma, potovanja, skupni izleti, smučanje, hoja, igranje flavte, tudi jamarstvo, plezanje, potapljanje, pisanje. Nič več ne stremim k visokim ciljem, ki sem si jih včasih postavljala. Zdaj je cilj preprosto živeti dobro, lepo, polno, zadovoljno. Popolnoma mi zadošča, če denimo hčerko odpeljem na kakšno dejavnost, sina dam v športni voziček in tečeva eno uro; ni več pomembno, kako hitro pretečem pot. In vsi se imamo fino. K sreči sem se naučila hitro preklapljati. Ko pridem iz službe, jo povsem odklopim. Ne razmišljam več o obveznostih, mislim samo na stvari, ki so mi blizu. To je zame pravi odklop.

Ampak če ste želeli videti, znati in doseči toliko, kot ste, ste morali verjetno pogosto odmisliti okolico in vsaj malenkost egoistično riniti naprej.

MM: Zagotovo, drugače ne bi šlo. Morala sem se znati osredotočati samo na eno stvar hkrati. Da lahko dosežeš cilje, moraš včasih dati sebe v ospredje. Ampak z zdravo mero egoizma posegati višje, bolje in dlje je mogoče le, dokler nihče ni zares odvisen od tebe. Ko sva bila s partnerjem, ki je profesionalni glasbenik, brez otrok, sem lahko rinila v ekstremne podvige. Prepričana sem bila, da se mi ne more nič zgoditi. Zdaj, ko sem mama dvema malčkoma (o njima govori s posebno mehkobo, op. a.), mi takšni podvigi ne padejo niti na kraj pameti. Morda imam malenkost drugačen pogled na to, kaj je nevarno in kaj ne, a vselej izbiram varnejše poti, sem previdnejša, bolj premislim vnaprej. Poleg tega dejavnosti, ki ne vključujejo otrok, skrbno izbiram, saj v karseda veliko aktivnosti skušam vključiti družino. Našega lepega odnosa ne želim žrtvovati za svoje osebne cilje.

Tudi pri reševanju v jamah ego ne sme prevladati, kajne?

MM: Absolutno ne. Jamarstvo se morda zdi nevarno, a je pravzaprav zelo nadzorovana dejavnost. Če upoštevaš pravila, je možnosti za napako malo. Nenapisano pravilo je denimo, da gre v jamo vedno skupina vsaj treh, vsi smo usposobljeni, za sabo imamo intenzivne treninge in usposabljanja. Pri reševanju pa je sledenje protokolu še pomembnejše. Vsaka reševalna skupina ima svojega vodjo, delo se porazdeli, vsak natančno ve, kje je njegovo mesto in kaj je njegovo delo. Vsi moramo obvladati manevre za reševanje, zato ni veliko prostora za improvizacijo. Če manever spreminjaš, lahko namreč narediš več škode kot koristi. Pri reševanju je usklajeno delovanje usposobljenega tima, v katerem ni prostora za delitev vlog na moške in ženske, najpomembnejše.

S kakšnim vzgibom pa ste se sploh odločili opravljati prostovoljno jamarsko reševanje?

MM: Jamarka sem že 18 let in kot pri vseh dejavnostih, ki se jih lotevam, sem tudi v jamarstvu želela korakati naprej. Podzemlje me je povsem prevzelo, želela sem se naučiti več in del tega koraka dalje je bilo tudi usposabljanje za reševanje. Če lahko s svojim znanjem naredim nekaj dobrega, je to le še bonus. Poleg tega da sem operativka pri reševanjih, sem tudi predstavnica za stike z javnostmi in bolničarka pri Jamarski reševalni službi ter delam za Jamarsko društvo Slovenije.

Od teh jamarskih aktivnosti pa je verjetno najbolj stresno reševati.

MM: K sreči je reševanj iz jam bistveno manj kot reševanj iz gora; povprečno vsako leto sodelujem v šestih reševanjih in včasih ne rešujemo le ljudi, ampak tudi živali. Težko pa bi rekla, da so reševanja stresna, saj z jasno izdelanimi načrti reševanja poskušamo izničiti nepredvidljivosti.

Skupnost jamarjev je razmeroma majhna in se verjetno večinoma poznate med sabo. To, da jamarja, ki ga rešujete, poznate, je gotovo dejavnik, ki poveča čustveni stres.

MM: Seveda, ampak reševanje je treba izpeljati. Pred leti smo tako v Planinski jami iskali svojega kolega, ki je ostal ujet v enem od rovov. Vsi smo občutili grozo, ko smo ga zaradi razmer, ki niso govorile v prid preživetju, že skoraj odpisali. K sreči se je zaradi lastne usposobljenosti in iznajdljivosti rešil sam. Dobri izidi vedno prinesejo skrajno olajšanje. Slabi izidi pa lahko povzročijo stisko, ki nam jo pomaga razrešiti zaupnik.

Vam se je do zdaj vedno dobro izšlo, kajne?

MM: Ja, v vseh pogledih. In za to sem hvaležna. Mislim, da k temu veliko pripomore pozitiven odnos do življenja, ki so me ga naučili že v družini. Ves čas smo bili dejavni, veliko smo bili v naravi, v hribih, na jasi. Povsod sem bila zraven. Če ne bi bilo tako, bi bilo moje življenje verjetno drugačno. Življenje ponuja toliko stvari, da bi bilo nesmiselno, če tega ne bi izkoristili. Imam željo potovati, videti, izkušati stvari in to ponuditi tudi otrokoma. Materialna sredstva so zato zame samo orodje, s katerim nekaj doživimo. Imam motor, sedem nanj in z njim nekaj doživim. Kupim letalsko karto in grem z družino na potovanje. Takšne stvari zame pomenijo smisel življenja. Da ne čakam, da se bo uživanje začelo enkrat v nedefinirani prihodnosti, ampak da je lahko užitek vedno in povsod. Tega me je naučila predvsem moja oma (babica, op. a.). Peljala me je na moje prvo pravo potovanje in zelo dolgo, kar 17 let, vse dokler ni zbolela, sva potovali skupaj. Kljub temu da je bila doma kmetija, se je vedno trudila odkrivati nekaj novega. (Mateja je sicer tudi sama svetovna popotnica, prepotovala je že več kot 80 držav, tudi z otroki. op. a.)

Ampak tudi brez denarja se da uživati življenje.

MM: Ja, seveda! Nič nas ne stane, da po vrtcu sedemo na kolo, otroka spakiramo v kolesarsko prikolico in poženemo na vrh Pohorja. Nič nas ne stane, da se skupaj igramo, odkrivamo gorske poti, občudujemo razglede, uživamo v samotnih gozdovih. Zdi se mi, da je to največ, kar lahko s partnerjem dava otrokoma. Mislim, da se bo takšna življenjska smer obrestovala. To je vedno dostopno in v bistvu najbolj umiri.

Tako je verjetno tudi, ko greste v jamo. Čisti mir, kajne?

MM: Mir in občutek, da hodiš po krajih, ki so zelo neobljudeni, celo še nedotaknjeni, ko denimo odkrivamo nove rove in jame, je zelo poseben. Seveda je vse drugače, ko gre za reševanje. Takrat se – kljub temu da rešujemo prosto voljno – vsi zavedamo, da moramo vse izvesti profesionalno in povsem osredotočeno na nalogo. Tudi če rešujemo psa ali čistimo jamo, v katero je nekdo odvrgel desetine kubičnih metrov klavniških odpadkov. Tudi tega je, žal, veliko.

Pri takšnih čiščenjih jam se verjetno vprašate o smislu svojega prostovoljstva, ob tem ko ga na drugi strani širokosrčno ponujate. Otroke, ki sicer nikoli ne bi imeli izkušnje jamarstva, vodite na raziskovanje jam.

MM: Zanje je to res posebno doživetje, vselej jih rada opazujem, ko občudujejo podrobnosti, ki so nam morda že samoumevne. Veliko otrok, ki jih sicer označujejo za problematične, se v jami izjemno umiri. Nikoli mi ni bilo težko žrtvovati delčka sebe za druge – pa naj bo to za svoje ali druge otroke, za živali, skupnost, jamarje. Kar daš, se tudi vrne – z lastnim zadovoljstvom.

Staranje in aktivnosti v naravi lahko prinašajo številne možnosti za poškodbe. Preberite, kako poskrbite za svoje koleno.